Razočarano upanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 31. december 2013 / 06:00

Kako so nas razočarali! Kdo? Tako rekoč vsi, ki smo jim v novi državi, rojeni 1991, poverili svoje zaupanje. To ugotovitev bi moral zapisati v prvi osebi ednine, a prepričan sem, da je takšno tudi občutje mnogih sodržavljanov. Moje temelj­no upanje v novi državi je bilo: zdaj bo pa marsikaj drugače! A zdi se, da na demokracijo in kapitalizem nismo bili dovolj pripravljeni. Znašli smo se sredi obilja novih političnih in po­slovnih možnosti. Večinoma smo jih sprejeli, a ne prav aktivno. Mnogi pa so jih zgrabili drzno, nekateri tudi predrzno. Poznate Krisperjevo hišo v Ljubljani? Po imenu najbrž ne. Po vsebini pa gotovo. To je tista imenitna stara meščanska hiša nasproti magistrata, na vogalu Mestnega trga in Stritarjeve ulice. V nji je bila knjigarna DZS, tu si lahko kupil knjige, imela je tudi papirnico in v njej oddelek z vsemi mogočimi obrazci. Metamorfoza kratice DZS pa se mi zdi ena najbolj simbolnih v tej državi. Pomenila je: Državna založba Slovenije. Ko se je te firme in blagovne znamke polastil tajkunski prvoborec Bojan Pe­tan, ji je hotel vdihniti čisto nov pomen: »Drzni znanilci sprememb«. Drzna je bila ta sprememba predvsem zanj, za večino državljanov je bila čista izguba. Izgubili smo eno najboljših založb in solidno knjigarno. Letos sem v Ljubljano hodil bolj malo. In ko sem po poletju enkrat spet pripešačil okoli tistega imenitnega Krisperjevega vogala, namenjen v sosednji Trubarjev antikvariat, sem debelo pogledal: knjigarna je dobesedno izpuhtela, v njej se je naselil – Drogerie Markt!

Knjigarna je torej postala drogerija. Da ne bo ne­sporazuma: nič nimam proti ugledni tržni znamki DM. A njeno ime je tako zgovorno, v kontekstu tega zapisa mi pomeni tržno drogo. Obilje »svobodnega« trga, ki smo ga dobili v naši novi državi, je na večino od nas učinkovalo kot droga. Evforija potrošništva nas je tako omamila, da nismo opazili, kaj se je vsa ta leta dogajalo za fasado. Predvsem se je na veliko kradlo! Držav­ljani smo hodili na volitve v prepričanju, da volimo naše predstavnike, izbrance, ki bodo v našem imenu upravljali to državo kot dobri in pravični gospodarji. V resnici pa so nekateri od njih družbeno lastnino in z njo povezane socialne pravice vzeli kot plen, plenili so za svoje stranke, pajdaše in mnogi tudi zase. Morali bi upravljati državo in njeno premoženje, dejansko so postali drzni plenilci nekdanje skupne lastnine.

Seveda: tega niso počeli vsi v enako veliki meri, med izvoljenimi so bili tudi po­šteni posamezniki. Tako vsaj trdijo. A ta izgovor v resnici ne drži. Tudi tisti, ki sami niso kradli, bi morali na svojih povzdignjenih položajih videti, kaj se dogaja, in nekaj ukreniti. Če tega niso videli, pa so bili naša pomota; če so bolehali od hotene ali nehotene kratkovidnosti in slepote, niso sodili na tiste položaje. V kazenskem pravu velja, da ni kriv le tisti, ki krade. Kriv je tudi tisti, ki je krajo videl, pa je ni prijavil, preprečil ali kaj drugega ukrenil. In tu je kleč. Ta kazensko pravna in moralna ugotovitev ne velja le za naše izvoljence, velja tudi za nas vse. Mirno smo ves ta čas gledali, kaj so počeli. Če pa tega nismo videli, to pač ni opravičilo, je le razlaga, ki nam zdaj nič ne pomaga. Svoj delež krivde moram tu priznati tudi sam. Naloga novinarjev in urednikov ni, da pojejo hvalo politiki in politikom, ampak da razkrivajo njihove napake. Bomo to zmogli zdaj, ko smo končno spregledali? Upamo lahko, med novoletnimi prazniki je upanje dovoljeno. Med letom pa se mora izkazati z dejanji.