Pričakovanja

Kot kaže stanje na cestah, v trgovinah, v denarnicah in v glavah, nas ne čaka samo konec leta, ampak tudi konec sveta. Ali nas kriza res ni še ničesar naučila? Ali smo še vedno v stanju, kot ga je opisal dedek Mraz na enem izmed svojih obiskov? Kupujemo stvari, ki jih ne rabimo, z denarjem, ki ga nimamo in se bahamo pred prijatelji, ki to niso in jih ne maramo. Bomo v teh dneh dosegli vrhunec z vsem naštetim ali nas bo le malce srečala pamet?

Ni konca sveta. Samo konec leta je. Ni začetka novega, samo nadaljevanje starega je. Sprememba se bo zgodila le, če bomo jasni s svojimi željami, osredotočeni na cilje in realni v pričakovanjih. Čarobna številka opolnoči ne bo spremenila ničesar. Silvestrski poljub ne bo začaral žabca v princa. Rodila se bodo samo nova pričakovanja in z njimi nova razočaranja. Besedo pričakovanja radi uporabljamo. Za nosečnice rečemo, da so v pričakovanju. Od otrok pričakujemo primerno vedenje. Kriza se rešuje v skladu s pričakovanji. Nizka pričakovanja dajejo boljše rezultate. Pričakujemo najboljše in bodimo pripravljeni na najslabše. Moja najljubša misel pa je, da so pričakovanja naše prekletstvo. Ne vem, zakaj in od kdaj smo tako obsedeni s tem, da vedno nekaj pričakujemo. Od sebe, od drugih, do drugih, od situacij, od življenja. Prav je, da imamo cilje, da izražamo želje, upoštevamo potrebe, uresničimo sanje, postavimo meje, izrazimo zahteve, dajemo jasna sporočila. Dobro je, da smo odgovorni.

Pričakovanja pa nas običajno razdvajajo. Kažejo naše predstave o nekom ali o nečem, kar se mora zgoditi. S tem omejimo možne izide in določimo eden in edini pravilni rezultat te predstave. Življenje ne gre vedno po načrtu. Ko čakamo, da nas bo nekdo osrečil, pa se to ne zgodi, smo začudeni in razočarani. Tudi če gremo v akcijo in naredimo vse za to sličico, pa se ne uresniči, smo še vedno razočarani. Veliko razočaranj povzroči veliko nezadovoljstva. Večkrat nad drugimi kot nad sabo. Iz nezadovoljstva se rodi trpljenje in nastanejo žrtve, ki čakajo na novega rešitelja, in ker jih tudi naslednji razočara, postane njihov življenjski moto »življenje je krivično«. To naredijo pričakovanja, kadar niso realna. Ta nerealnost, ki je skupaj v paketu s čakanjem na spremembo, nam je vsem zelo blizu. Bliže kot da rečemo bobu bob. Bliže kot iskanje rešitev in ukvarjanje s problemom. Delajmo se, da je vse v redu. Če ni danes, bo jutri prav gotovo. Kolikšna je verjetnost, da zadenemo na lotu? Še številke nas razočarajo.

Uspešno vzgajamo nove rodove mladih pričakovalcev. Že sedaj znajo povedati, kdo vse jih je razočaral. Premalo pa jih naučimo gibanja v območju, kjer imajo vpliv in kjer so lahko ustvarjalci lastne resničnosti. Pričakovanja so dober posel. Mediji v nas vzbudijo nerealna pričakovanja, ki jih uspešno združijo s čustvi in hitrimi rešitvami. Nimate boljše kombinacije. Naše zadovoljstvo je pogojeno s petdnevnimi dietami, nikoli več dlakavimi nogami, z napeto kožo do smrti, z dišečimi podpazduhami po telovadbi in z belim, še bolj belim, najbolj belim perilom …

Je to res merilo naše sreče? Mar ne postanemo tako ujetniki vsiljenih pričakovanj in vlog, ki naj bi jih igrali? Vse do dne, ko se vprašamo, ali so ta pričakovanja res del našega življenjskega načrta. Ali obstaja mogoče tudi načrt »b«, v katerem si postavimo realne cilje in so vredni truda, energije in časa? Kaj ni že čas, da se vprašamo, kaj si zares želimo zase? Stopimo z območja udobja v smislu »nekdo bo že poskrbel zame«, »nekega dne bo vse drugače«, »spremembe so nevarne« in se podajmo na tiste poti, kjer še nismo bili. Naj vas novo leto ne zapelje s starimi obljubami v novi preobleki. Zajemite veliko žlico poguma, talentov, želja in si iz starih izkušenj ter novih spoznanj zmešajte osvežujoč napitek z okusom svobode. Pod njim se podpišite in ga počasi zaužijte. Zagotavljam vam, da ne boste nikoli več kašljali …