Prešernov rod, strici in sestre
Prešernovo družinsko in zasebno življenje lahko razumemo le, če poznamo pesnikov rod in celo vrsto njegovih najožjih sorodnikov, med katerimi izstopajo strici duhovniki in pesnikove sestre …
»Ni slovenskega priimka, ki bi se v naši zgodovini pojavljal skozi toliko stoletij kakor priimek Prešeren, ki pomeni šegavega, objestnega, porednega in celo predrznega človeka …«
Najvidnejši duhovnik z Ribičevine v Vrbi je pesnikov pranečak Anton Vovk (1900–1963), pravnuk pesnikove sestre Mine, ki je postal prvi ljubljanski nadškof v 20. stoletju.
Prešernovi iz Vrbe konec okrog leta 1800 niso bili slovenska Sveta družina. To bi bili kvečjemu zaradi številnih duhovnikov, ki so bili tega rodu; ne nazadnje se je v isti hiši kot pesnik sto let pozneje rodil Anton Vovk (1900–1963), pravnuk pesnikove sestre Mine, ki je postal ljubljanski nadškof. Če pa malo pretiravamo in zatrdimo, da je bil Prešeren zaradi moči svoje poezije za Slovence poldrugo stoletje skoraj odrešeniškega pomena, potem bi lahko rekli, da je bila Vrba slovenski Betlehem – četudi pesnikov oče Šimen ni bil Jožef in je bila mati Mina, rojena Svetina, Marija le po imenu …
Prešernova Sveta družina
PREŠEREN je »star slovenski kmečki rod z Gorenjskega, iz katerega je izšlo več vidnih osebnosti, med njimi prvi slovenski pesnik svetovne veličine«. Tako je Alfonz Gspan uvedel geslo Prešeren v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL). Ta obsega skoraj 19 drobno potiskanih strani, na katerih je govora le o Prešernovem rodu; geslo z imenom pesnika samega, ki ga je napisal Anton Slodnjak, pa ima kar 47 strani! »Ni slovenskega priimka, ki bi se v naši zgodovini pojavljal skozi toliko stoletij kakor priimek Prešeren, ki pomeni šegavega, objestnega, porednega in celo predrznega človeka … Ker se pojavljajo prvi Prešerni na omejenem ozemlju, utegnejo imeti vse različne veje Prešernov v davnini skupnega pradeda. Zdi se, da je prevzel ta priimek vsaj v XIV. stoletju kmet v posavski ravnini med Žirovnico in Kranjem, in verjetneje je, da so se Prešerni s kmetov priselili v Radovljico in Kranj, hoteč se povzpeti iz podložniškega v višji družbeni razred, kakor pa obratno, da so Prešerni meščanskega porekla težili v vas …«
Najstarejši v Vrbi izpričani Prešerni so živeli na Boštjanovini (Vrba 6), prvi pri Ribiču zapisani Prešeren pa je bil Jakob, ki se je na domačijo verjetno priženil. Gotovo je, da je tu gospodaril že pesnikov praded Jožef (1693–1754). Njegov sin je bil Jernej (1742–1800), pesnikov stari oče, poročen z Boštjanovo Mino (1737–1823), roj. takisto Prešeren. Njun sin je bil pesnikov oče Šimen (1762–1837), ki se je poročil Mino Svetina (1774–1842) iz Žirovnice. »Ribičevina je bila tedaj po velikosti tretja kmetija v Vrbi in je merila v 47 zemljiških parcelah, med katerimi kažeta dva nenavadno velika sadovnjaka na napredno gospodarstvo, skupno okrog 13 ha. V družini je gospodaril religiozni duh v smislu tedanjega kranjskega janzenizma. Ribiča sta upala, da jima bodo sorodniki duhovniki pomagali preskrbeti otroke in da bosta ohranila celotno domačijo kolikor mogoče samo enemu dediču. To družinsko politiko je vodila posebno mati Mina, ki je prekašala moža Šimna po izobrazbi in volji. Bila je kot učenka beljaške nunske šole vešča nemškega jezika, kar ji je prineslo v Vrbi vzdevek 'nemška salata'. Mislila je morebiti kakor njen oče, podjetni, končno pa nesrečni kmečki kupec, da bo tudi moža Šimna pridobila za kupčevanje. Toda ta tihi, na zunaj neokretni, a dobri in globoko čuteči mož, ki se je v mladosti moral skrivati na Koroškem, da se je izognil vojaščini, saj mu njegov samo dvajset let starejši oče pač ni mogel ne hotel zapisati gospodarstva pred izbruhom avstrijsko-francoske vojne 1797, je bolj ljubil kmetovanje in vozništvo ter bi si bil rad vzgojil naslednika za dom. Toda Mina, telesno šibka, a duhovno močna, ponosna žena, cerkvena pevka, načitana v Bibliji, religiozna, duhovstvu zelo vdana, a tudi praktična, je hotela sinove šolati s pomočjo domačih duhovnikov, hčere pa zaposliti v župnijskih gospodinjstvih in prihraniti dom samo eni. Zato je verjetno ona pregovorila Šimna, da je povedel poleti 1808 ali spomladi 1809 sina Franceta k ujcu Jožefu na Kopanj, kjer je tedaj živela tudi dečkova babica, Šimnova mati Mina, in dve Šimnovi sestri Meta in Lenka. L. 1807 je umrl tam Jožefov pranečak Boštjanov Janez iz Vrbe in zdaj ni bilo več v župnišču dečka, ki bi bil goden za šolo. Verjetno je, da je Jožef zdaj želel sam najstarejšega Šimnovega sina k sebi, da bi ga učil. Morebiti je zgodaj prebujeni otrok tudi sam tiščal od doma.«
Prešerni duhovniki
Prešerni so bili torej kmečkega rodu in so živeli predvsem od kmečkega dela. Če pa bi jih sodili po velikem številu duhovnikov, ki so izšli iz njihovih vrst – in po pesniku Francetu, ki je bil duhovni ustvarjalec par excellence – bi lahko zatrdili, da so bili tudi duhovno pomemben rod v nacionalnem merilu. Pesnik je v svojem času pri nekaterih veljal za frajgajsta, po drugi strani je v njegovem ožjem sorodstvu kar mrgolelo duhovnikov, njegova poezija pa je dostikrat dobesedno prežeta s krščansko metaforiko. Najpomembnejši za njegov osebni razvoj je bil stari stric JOŽEF PREŠEREN (1752–1835), Boštjanov iz Vrbe, brat pesnikove stare mame Mine. Tomo Zupan je zapisal, da »se mora Slovenstvo morda njemu zahvaliti za pesnika«. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in Gradcu, služboval najprej tu, potem pri uršulinkah v Ljubljani, na Brezovici in Vrhniki, nato 20 let, od 1800 do 1820 na Kopanju nad Ročno pri Grosupljem, 1820–29 pa na Ježici. Tu se je upokojil in se preselil v Ljubljano, kjer je do smrti živel v Janochovi hiši (zdaj Rožna ulica 5). France je pri njem oziroma skupaj z njim živel dvakrat, na Kopanju in v Ljubljani.
Živel je »gosposko in znal vsako reč tako obrniti, da je vsega vselej še malo preveč imel«. Gospodinjile so mu sorodnice iz Vrbe. »Med vsemi sorodniki je izkazal pranečaku Jožetu (pesnikov brat, ki je umrl že kot študent, op. M. N.) največ ljubezni, pranečaku Francetu pa največ dobrot, saj mu je bil krušni oče, prvi učitelj in nesebični podpornik v času študija, a tudi kasneje, ko je bil France že v službi … Vzgojen je bil najbrž v janzenističnem duhu, a se ni uveljavil kot propagator te smeri, vsaj s tiskom ne. Tudi se ni uvrstil med slovenske preporodne aktiviste, izkazal pa je gibanju pač nevede in morda nehote neizmerno uslugo, ko je z očetovsko ljubeznijo omogočil pranečaku Francetu študij, se živo zanimal za njegov napredek, bil nanj posebno navezan in mu kmalu odpustil, da ni šel v lemenat, ter ta sklep, se zdi, na materino nevoljo odobraval, ko ga je France prepričal, da ni za ta poklic. Kako je gledal Jožef na Francetove literarne uspehe, ni znano, France mu je vračal dobrote s hvaležnostjo in spoštovanjem, saj je priznal, da mu je bil prizanesljivi 'Grossonkel' na svetu največji dobrotnik …« (Anton Slodnjak, SBL)
Duhovniki so bili tudi vsi trije bratje pesnikove matere Mine, Muhovčevi iz Žirovnice: Tomaž (1734–1808), Anton (1746–1838) in Blaž (1748–1789) Svetina. Duhovnika sta postala očetova brata Franc Ksaver (1771–1841) in Jakob (1777–1837) Prešeren. Slednji je bil najdlje župni vikar v Borovnici, na svoja zadnja leta pa kurat na Šmarni gori. »Po postavi je bil najmanjši moški v vsem sorodstvu, imel pa je močan glas, bil veselega srca, zabaven, družaben in gostoljuben. Za denar in prihranke ni imel smisla.« Pesnik ga je svojo druščino večkrat obiskal na Šmarni gori in glede na prej zapisano se tam gori najbrž niso imeli slabo. Duhovnik je bil pesnikov brat Jurij Prešeren (1805–1868). »S Francetom sta kot dijaka obiskovala strice, stanovala pa nista skupaj. Bil je amuzičen in za naša prerodna prizadevanja ni imel smisla. Kot duhovnik je služboval večinoma na nemškem Koroškem, spočetka v krajih, kjer je bilo mnogo protestantov. Pridigovanje v nemščini mu ni delalo težav, pač pa pridigovanje v slovenščini. Pesnik in Jurij sta se drug drugemu odtujila, ker je bil slednji nazorsko precej nestrpen, le poredkoma sta si dopisovala, a pisma niso ohranjena. Bil je varčen in svojeglaven.« France ga je na Koroškem obiskal le enkrat, v Št. Ropretu pri Beljaku (zdaj Sankt Ruprecht am Moos), kjer je pri njem 1842 umrla njuna mati Mina. Sam je umrl v Ovčji vasi pri Žabnicah (zdaj v Italiji), kjer nanj še vedno spominja lep nagrobnik. Najvidnejši slovenski duhovnik z Ribičevine v Vrbi je seveda pesnikov pranečak Anton Vovk (1900–1963), pravnuk pesnikove sestre Mine, ki je postal prvi ljubljanski nadškof v 20. stoletju. Na pesnikovi in nadškofovi rojstni hiši sta tako kar dve spominski plošči z imeni dveh slovenskih odličnikov.
Prešernove sestre
Prešernova starša, očeta Šimna in mater Mino, smo že omenili. Prav tako pesnikovega brata Jurija, ki je bil duhovnik na Koroškem. Vsaj besedo si zasluži njun brat JOŽEF (1803–1818). Tudi tega je oče odpeljal k staremu stricu Jožefu na Kopanj in ta ga je imel od vseh Ribičevih otrok najrajši. »Bil je zelo nadarjen, krepak in cvetočih lic ter je veljal za najlepšega ljubljanskega študenta.« A je moral že mlad umreti. Tako nam ostane, da na kratko popišemo še pesnikovih pet sestra: od njega starejši sta bili Jera in Katra, mlajše pa Mina, Urša in Lenka. V zgodovino so prišle, ker so bratu stregle ali o njem pripovedovale.
JERA (1798–1876), prva od Ribičevih otrok, je bila »med sestrami najbolj nadarjena in najboljega srca«. Mladost je prebila pri stricu Jakobu v Borovnici, brati jo je naučila že mati, stric pa še pisati. Tako je bila ona tista, ki si je z bratom dopisovala, ko je študiral na Dunaju. Gospodinjila je stricu Francu Ks. Prešernu in nato še stricu Antonu Muhovcu na Koroškem. Po njem je obilno dedovala in se 43 let stara poročila. Ko je mož umrl, je vse premoženje zapustil svojim sorodnikom in ona je kot vdova nazadnje živela v pomanjkanju na Blejski Dobravi. Druga je bila sestra KATRA (1799–1873). Ta je najprej gospodinjila stricu Jožefu na Ježici in v Ljubljani, po njegovi smrti pa bratu vse do konca. »Čeprav je znala brati, je ostala preprosta kmečka ženska brez višjih kulturnih potreb. Že kot otrok ni bila prijazna, čez čas se je razvila v hudo, gospodovalno, svojeglavo in jezično žensko, 'tercijalko brez srca'. Ker je bil pesnik mirne narave, je njene muhe potrpežljivo in molče prenašal. Kak dan ali dva pred usodnim 8. februarjem 1849 je najbrž pod Dagarinovim vplivom in verjetno s pristankom duševno strtega brata požgala del njegove literarne zapuščine, četudi pozneje ni hotela tega nikomur priznati …« Ali je to res ali ne, ne bomo najbrž nikoli do kraja izvedeli. Vemo pa, da je po bratovi smrti živela slabo; prihrankov ni imela, dediščine tudi ne, preživljala se je s prejo volne in miloščino, ki jo je dobivala od sorodnikov.
MINA (1808–1878) je kot otrok služila pri stricu Jakobu v Borovnici in se pri njem naučila pisati. Potem je naneslo, da je prav ona prevzela Ribičevino. »Kaj je dovedlo očeta in mater, da sta se kljub Jerinemu in Francetovemu nasprotovanju odločila izročiti posestvo Mini, ni znano.« Ve pa se, da sta si stara zagotovila obilen preužitek, ki je domačijo močno bremenil. »Izročitelja sta si izgovorila skupno domačo hrano ob nezaklenjenem kruhu, stanovanje, kurjavo, obleko, obutev in znaten priboljšek (letno 10 mernikov soržice – mešanice pšenice in rži, op. p. – 3 mernike pšenice, 4 mernike ajde, 2 mernika rži in 10 funtov zabele). Na Ribičevino priženjeni zet je bil dolžan prispevati 500 goldinarjev zaženila, plačljivega deloma takoj, deloma v 7 letnih obrokih, 1 kravo, 2 žrebeti, 8 mernikov soržice, 2 skrinji iz trdega lesa in posteljo z vso posteljnino …« Ta zet je bil Jožef Vovk s Črnivca. V zakonu Mina ni bila srečna. »Mož je imel razmerja z drugimi ženskami, kar ni ostalo brez posledic, bil je surov, brezobziren in je s svojimi nastopi dokončno razbil družino, da ženinim sestram in bratoma rojstni dom ni bil več mikaven.« France je imel Mino srčno rad. »Imela je izvrsten spomin in je na stara leta veljala za nekakšno lokalno kroniko. Rodila je 9 otrok. Umrla je za vodenico v Vrbi.«
URŠA (1809–1878) je gospodinjila stricu Francu Ks. na Savi in Goričici, potem pa bratu Juriju na Koroškem. Po njem sta s sestro Lenko tudi podedovali in si kupili »kot« v Zabreznici, kjer je umrla. »Po postavi je bila med sestrami največja, v obraz pa pesniku najbolj podobna«, piše Slodnjak, čeprav njene slike ne poznamo.
LENKA (1811–1891) je bila od vseh najmlajša. Služila je stricu Francu in bratu Juriju. Po smrti sestre Urše je se je preselila domov v Vrbo, podarila nečaku Jožefu Vovku vse prihranke in mu varovala otroke. Na koncu je zbolela za rakom, umrla je v ljubljanski bolnišnici. »Bila je majhne rasti, v gornjem delu obraza podobna pesniku … Imela je odličen spomin. To živo pričo pesnikovega življenja je odkril prešernoslovec Tomo Zupan, si zapisal njene jasne in prijetne pripovedi ter jih objavil.« Tako je nastala knjiga Kako Lenka Prešernova svojega brat pesnika popisuje, izšla 1933.