Na njegove brenka tudi Kreslin

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 24. december 2013 / 06:00

Da je Mengeš resnično glasbeno mesto, so doslej dokazali že številni izdelovalci glasbil, prav posebno mesto med njimi pa zaseda Luka Zaletelj, ki nadaljuje skoraj štiridesetletno tradicijo izdelovanja in restavriranja strunskih glasbil, s katero je začel že njegov oče Nace.

Uradno je obrt od svojega očeta danes 26-letni Luka Zaletelj prevzel aprila letos, a v delavnici se uči, dela in ustvarja že vse od malega.

»Že zelo zgodaj, pri petih ali šestih letih, sem rad hodil opazovat očeta v delavnico in že zgodaj mi je zaupal izdelavo ali popravilo kakšne malenkosti. Postopoma sem prehajal na zahtevnejša opravila, pri osmih pa sem že izdelal svojo prvo čisto pravo kitaro, ki pa je bila bolj kot nekakšna igrača, izdelana iz odpadnih materialov. S kitarami in drugimi strunskimi glasbili sem dobesedno zrasel, zato me ni bilo treba dosti pregovarjati, da bi nadaljeval družinsko tradicijo. To me je namreč že od nekdaj veselilo. Oče, ki je svoje prve izkušnje nabral v znani mengeški tovarni glasbil Melodija, mi je sicer rekel, naj najprej poskusim delati kaj drugega, da ne bo izpadlo, kot da me doma silijo prevzeti obrt, a sam nisem čutil nobenega pritiska, le veliko veselja in željo po tem delu,« pravi Luka Zaletelj, ki je sicer končal srednjo lesarsko šolo, a pravi, da potrebnega znanja za delo, ki ga zdaj opravlja, tam ni dobil. »Vse, kar moram vedeti, sem se naučil le od očeta, saj šole za tako znanje preprosto ni. Šole učijo kvečjemu za serijsko proizvodnjo, izdelovanje glasbil pa je izdelovanje unikatov, torej umetniško delo. Niti dve kitari nista enaki,« pravi in nadaljuje, da je ena prvih stvari, ki se jih je naučil pri očetu, pomen pravilne priprave lesa. Ta mora biti predvsem najvišje kakovosti, brez napak in naravno sušen, kar traja tudi do petnajst let. Sam zdaj tako uporablja zalogo, ki jo je skrbno pripravljal že njegov oče, kosi, ki jih pripravlja zdaj, pa bodo nared šele čez petnajst let. »Problem je v tem, da če les posušimo mikrovalovno, vakuumsko ali kako drugače mehansko, porušimo naravno strukturo celic, s tem pa les ne resonira več. Kitare, narejene na Kitajskem, resda stanejo le petdeset evrov, a tak les bo slej ko prej razpokal, zvok pa tudi ni tak, kot mora biti,« nam razloži.

Izbira lesa je odvisna od vrste glasbila in potreb naročnika. Trši ko je les, več svetlih tonov dobimo, in mehkejši ko je, več temnih tonov oz. basov lahko izvabimo iz glasbila. Različni deli so izdelani iz različnih vrst lesa, na policah skrbno urejene Zaleteljeve delavnice, ki ima več merilcev vlage, pa lahko najdemo slovenski oreh in divjo češnjo, pokljuško smreko, kanadski javor, libanonsko cedro, indijski palisander … Les je pomemben in vpliva na zvok, a najpomembnejša je sama konstrukcija glasbila in prav tu najbolj pride do izraza dragoceno znanje.

Izdelovalec, restavrator in – inovator

Koliko glasbil je izdelal do zdaj, že dolgo ne šteje več, a vedno jih dela le po naročilu – za vsako stranko posebej. »Najbolj zahtevna je izdelava akustičnih in klasičnih kitar, ker mora les pri teh resonirati, kar pri električnih kitarah ni potrebno. Najlažje je izdelati kitaro za profesionalne glasbenike, ki točno vedo, kakšen zvok bi radi in kakšen stil igranja imajo. Rokerji veliko dajo tudi na sam imidž – obliko, barvo in vpadljivost, medtem ko je klasičnim glasbenikom pomemben le zvok,« pravi mladi glasbilar in prizna, da mora na kitaro znati igrati tudi sam, saj le tako lahko razume želje naročnikov. »Predvsem posluh je pomemben. Bolj kot to, da znam igrati, je nujno to, da znam slišati. Saj bi sicer bil kot avtomehanik brez vozniškega izpita.«

Zelo natančno ročno delo nastaja v domači delavnici, kjer Luka lahko poskrbi za prav vse potrebne faze izdelave. Orodje si je po meri večinoma izdelal sam ali ga prevzel od očeta, kljub nenehnemu žaganju, brušenju, lepljenju in lakiranju pa je delavnica zelo čista in urejena, saj – kot poudari – v tem poslu drugače ne gre. Čakalna doba za njegove kitare je tri mesece, za posebna naročila pa še več, če pa bi naenkrat delal le eno, bi zanjo potreboval vsaj tri tedne. In kdo tako potrpežljivo čaka v vrsti s svojimi naročili? »Veliko znanih slovenskih pevcev in kantavtorjev, kot so Vlado Kreslin, Tomaž Domicelj, Adi Smolar, Aleksander Mežek, Severa Gjurin in mnogi drugi imajo po nekaj naših kitar. Kreslinove črne kitare so denimo vse naše; prvo je sicer naročil še v Melodiji, a vsaka nova, ki mu jo izdelamo, mora biti črna. Naročila sem dobil tudi že iz Japonske, Kanade … Dela res ne manjka in ne morem se pritoževati,« pravi Luka, ki vse opravi sam, saj le tako lahko najbolje nadzira kakovost svojih glasbil.

In medtem ko brenkala, torej kitare, mandoline, tamburice … izdeluje, pa zraven še restavrira, in sicer tudi godala. »Restavriraš lahko le, če znaš tudi izdelati. Eno je zamenjati strune, drugo pa popraviti 150 let star kontrabas, ki mu je sila strun porušila ploščo. Ker so vsa glasbila, ki jih dobim v restavriranje, namenjena igranju in ne za okras, je moje delo še toliko bolj zahtevno,« pravi Luka. Še posebej pa je delo odgovorno, če iz tujine dobi nekaj deset tisoč evrov vreden in desetletja star instrument, kjer se zares ne sme nič zalomiti.

Med svojimi največjimi nedavnimi podvigi pa ponosno izpostavi bas kitaro, ki jo je izdelal na željo basista Jana Gregorke. Gre za prav poseben instrument – tri bas kitare v eni, ki jih je mogoče poljubno sestaviti, česa podobnega pa doslej ni izdelal še nihče v svetu, zato Luka Zaletelj svojo inovacijo namerava tudi patentirati.

Oče Nace Zaletelj mu s svojim neprecenljivim znanjem še vedno včasih pri­skoči na pomoč (»To so stari mački, ki jim noben internet ne seže do kolen!«), a Luka se je pogumno podal na samostojno pot, ki je polna načrtov in izzivov. Najprej si želi pridobiti status umetnika, razmišlja pa tudi o širitvi svoje delavnice, čeprav ne za vsako ceno. »Težko je biti sam za vse in delati po cele dneve, a o proizvodnji nikakor ne razmišljam. Nisem pristaš tega, da se delo zaradi velikega povpraševanja pospeši. Raje bom podaljšal čakalno dobo, kot pa izgubil na kakovosti,« zaključi Luka. Za dobre stvari se pač splača počakati.