Prešernov družinski paradoks

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 24. december 2013 / 08:55

Slovenci častimo predvsem Prešernovo smrt oziroma tisto, kar je ustvaril v življenju pred njo. Na dan njegove smrti smo si omislili tudi osrednji kulturni praznik. Po letu 2000, ko smo velikopotezno počastili dvestoto obletnico njegovega rojstva, se dejavno spominjamo tudi njegovega rojstnega dneva. Tretji december je zadnja leta vse bolj prepoznaven ta veseli dan kulture, vseslovenska kulturna akcija. Pred božičem, dnevom rojstva človeka, ki naj bi bil po krščanski veri Sin božji, pa si oglejmo, kako je bilo z rojstvom otroka, ki je imel postati Pesnik – v katerem se je med Slovenci najmočneje učlovečil univerzalni duh pesništva.

»Brat France je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan. Našega očeta Šimna brat, stric Franc, so bili takrat na Bohinjski Bistrici kaplan. Rekli so: 'Ko bi bil vedel, bi bil jaz prišel in ga krstil.' Bili so tudi Franc Ksaver in so na to veliko držali. Rodinska cerkev ima namreč kapelico sv. Frančiška Ksaverija. Prav zavoljo te kapelice so bile Rodine takrat nekaka božja pot za Gorenjsko …« S temi besedami se je rojstva svojega brata spominjala njegova mlajša sestra Lenka. Njeno daljšo pripoved je zapisal prešernoslovec Tomo Zupan in jo objavil v knjigi Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, popisuje (1933). »Otrok, bratov in sestra, nas je bilo pri Ribiču osem. Trije fantje, pet deklet. Vsi smo bili rojeni tule v kamri, ki se hiše drži. Med nami otroci v Ribičevi hiši je takole bilo. Mi mlajši: Mina, Urša, jaz in Jurij smo skup vlekli. Starejši: Jera, Katra in France pa tudi vkup. To je že tako v hišah. Jera pa nas je manjše vendar kam peljala, na goro nad Begunjami k sv. Petru ali drugam. Toda Katra nas ni nikamor peljala; doma naj bodo otroci, je rekla. France je bil starejši. Pa nam je mlajšim vendarle včasih pri igrah pomagal in materi potem rekel: Tile so tako neumni, mi smo bili bolj pametni. Naša mati so na to odvrnili: Prav tako neumni ste bili vsi …«

Franceta je krstil Jakob Mahtik (Mactig), tedanji rodinski kaplan, za krstnega botra je bil Jurij Dolar, »Flisov boter iz Vrbe«. (Ta je bil 11 let pozneje za botra tudi Janezu Zlatoustu Pogačarju, Prešernovemu rojaku iz Vrbe, ki je postal ljubljanski škof. Nadškof Anton Vovk pa se je, kakor je znano, rodil v isti hiši kot Prešeren!) Prvega sina Šimna in Mine so krstili na ime Frančiška Ksaverija, slovitega jezuita in misijonarja iz 16. stoletja. Ta goreči mož, ki je skušal krščanstvo razširiti v Indijo in na Kitajsko, velja za zavetnika misijonov. Franc Ksaver Prešeren nikakor ni bil misijonar v tradicionalnem smislu te besede. A postal je veliki mag poezije, vse dežele, v katerih prebivamo Slovenci, je povzdignil v misijon poezije. Malo je narodov na svetu, v usodi katerih bi poezija odigrala tolikšno vlogo, kot jo je pri Slovencih. Največji pa je v tem projektu pospeševanja narodne osamosvojitve s pesništvom delež, ki ga je prispeval v Vrbi rojeni genij, pesniški zavetnik slovenstva.

A kakor je bil velik in uspešen v poeziji, je bil povsem neuspešen v poskusu, da bi si ustvaril tudi svojo lastno družino. Stara indijska modrost pravi približno takole: »Živel si celovito in dostojanstveno si opravil svojo vesoljno nalogo, če si zaplodil otroka, posadil drevo in napisal knjigo.« Otroka, drevesa in knjige ne kaže razumeti le dobesedno, ampak bolj v prispodobi. Prešernu so se v izvenzakonski zvezi z Ano Jelovšek rodili trije otroci, hčerki in sin. Drevo je prispodoba za materialno sled, ki jo človek pusti za seboj; nekdo si pozida ali prisluži hišo ali stanovanje, drugi kaj drugega, tretji dela »pro bono«, za javno dobro. Prešeren je zgradil hišo, v kateri po njem prebiva slovenska poezija. Knjiga je prispodoba za duhovno sled, ki jo človek pušča za seboj že za življenja in po smrti, če ne drugače, pa vsaj v spominih svojih najbližjih, ki se ga spomnijo, ko mu na dan vseh svetih ali na povsem posvetni dan prižgejo svečo. Prešeren pa je napisal knjigo z veliko začetnico: Poezije (1847). Ta in pred njo Krst (1836) še vedno stanujeta v prej imenovani hiši poezije, kjer sta se jima pridružile še mnoge druge.

Prešeren je torej tudi po navedeni indijski modrosti živel celovito in dostojanstveno življenje: zaplodil je (najmanj) tri otroke, posadil drevo (proti koncu življenja naposled le dobil svoje lastno odvetništvo), napisal izvirno in mnogokrat na novo izdano temeljno knjigo slovenske poezije … Z današnjega vidika bi mu lahko očitali le, da ni v celoti ustanovil svoje lastne družine. Zaplodil je otroke in nekaj prispeval (če bi mogel, bi gotovo več) za stroške njihovega odraščanja, odgovornosti družinskega očeta pa ni zmogel. Njegovo pesniško delo zaradi tega ne bi trpelo, saj je imel v tistem času svoja glavna dela že napisana. Rečeno bolj biblično in pred božičem: opravil je vlogo angela iz prizora Marijinega oznanjenja, Jožefovo vlogo pa le v manjši meri … A kdo sem jaz, da bo o tem presojal! Kot že tolikokrat se tudi tu še enkrat priklonim Prešernovi pesniški veličini.