Frenk zdaj smuča v spremstvu Albina

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. december 2013 / 06:00

Potem ko smo v Gorenjskem glasu predlani pisali o slepem Frenku Mlačniku iz Sela pri Žirovnici, ki je kot navdušeni športnik želel dobiti spremljevalca za smučanje, je stik z njim navezal Albin Jus iz Gozd-Martuljka. Dobro sta se ujela in postala pravi smučarski »tandem«, saj je Albin postal Frenkov spremljevalec na smučišču. In še več kot, postala sta pristna prijatelja ...

Zgodba o smučarskem prijateljstvu med slepim Frenkom Mlačnikom in njegovem spremljevalcu na smučanju Albinu Jusu se je začela pred dvema letoma, ko smo Frenkovo življenjsko zgodbo predstavili v Gorenjskem glasu. Šestinštiridesetletni Frenk, ki kljub fizični omejitvi živi polno življenje, ima družino z dvema majhnima otrokoma, je državni reprezentant v šahu za slepe, hodi v hribe, kolesari, teče na smučeh, je tedaj v pogovoru omenil, da je ena od njegovih ljubezni tudi smučanje. Smučal je v mladosti, ko je imel še nekaj vida, pa tudi kasneje, ko je popolnoma oslepel. Pri smučanju sta ga v preteklosti najpogosteje spremljala sestra in brat, zdaj pa si je želel dobiti spremljevalca nekje na Gorenjskem, da bi spet obudil mladostno ljubezen do belih strmin. Zgodbo je prebral Albin Jus iz Gozd-Martuljka in si, tudi sam navdušen smučar, rekel: »Zakaj pa ne bi poskusil?!« Povezal se je s Frenkom in mu ponudil spremstvo, četudi, je priznal, na začetku ni vedel, kako se bo spremljanje obneslo, niti ni vedel, kako dober smučar je Frenk. A že po prvih zavojih, ki sta jih naredila na smučišču v Kranjski Gori – to smučišče je nekako njun domači teren – je videl, da ne bo težav. »Bil sem presenečen, kako dobro mu gre in kako dober smučar je,« je o Frenkovem smučanju povedal Albin. Po prvem »spoznavnem« smučanju sta hitro vzpostavila zaupanje, ki je pri tem nujno potrebno. Na smučišču sta namreč povezana zgolj prek slušalk in radijske zveze, po kateri Albin Frenku daje navodila, kam naj zavije, kje so drugi smučarji in kje so ovire. »Pomembno je, da je smučišče dovolj široko in da ni gneče. Zato vedno smučava med tednom dopoldne, ko je smučarjev manj. Pomembno je tudi, kakšen je sneg, saj Frenk veliko lažje smuča, če je sneg trd. Če so kupi naritega južnega snega, je namreč zanj veliko težje, pa tudi težje mu povem, kje naj pelje, da se jim izogne,« je povedal Albin. A Frenk je tako dober smučar, da se ob njem tudi Albin lahko nasmuča. »Sva kar hitra in Frenk prav zavriska včasih, tako uživa. To pa je tudi zame najboljši občutek,« je povedal Albin, ki si že vrsto let vsako zimo kupi letno vozovnico za smučišče v Kranjski Gori in smuča kar šestdeset, sedemdeset dni v sezoni.

Poskušajte smučati miže

Oba nosita posebne odsevne jopiče, Frenk tudi oznako »slepi smučar«, tako da sta od daleč vidna. »Enkrat, ko boste na smučanju, si predstavljajte, kako bi bilo, če ne bi videli. Sam sem samo enkrat skušal smučati miže, pa sem že po dvajsetih metrih povsem izgubil orientacijo, in to kljub temu, da teren odlično poznam. Ne vidiš kucljev, kupov snega, prelomnic ...,« je povedal Albin. Na vprašanje, ali sta doslej imela že kakšno nesrečo, trk z drugimi smučarji, sta odgovorila, da k sreči ne, četudi so včasih nekateri smučarji precej neprevidni in spregledajo oznako, da smuča slepi smučar. Slepih smučarjev je namreč v Sloveniji malo, pravi Frenk, sam ve le za neki par iz Ajdovščine. Več smučarjev je med slabovidnimi, oboji pa imajo omogočeno brezplačno smučanje (drugače je s spremljevalcem, ki za smučarsko vozovnico mora plačati, dobi le popust). Pri slepih smučarjih je glavni problem dobiti spremljevalca; v teoriji ga sicer lahko najamejo, kar pa je zelo drago, pravi Frenk. Zato so takšni ljudje, kot je Albin, še toliko bolj dragoceni ...

Smučarsko druženje – pristno prijateljstvo

Frenku in Albinu v sezoni uspe skupaj smučati kakih petkrat, saj je za Frenka tak smučarski dan povezan s precej logistike. Potrebuje namreč šoferja, da ga iz Sela pri Žirovnici pripelje do Albina v Gozd-Martuljek, od koder gresta skupaj na smučišče, in ga potem odpelje tudi nazaj domov.

V zadnjih dveh letih je Frenkovo in Albinovo smučarsko druženje preraslo v pristno prijateljstvo. Za nameček se je izkazalo, da je Frenkova žena Mateja, ki dela kot mobilna specialna pedagoginja, sodelavka Albinove žene Vesne, ki poučuje na osnovni šoli v Mojstrani. Tako se z veseljem po­družijo tudi izven smučišča. Frenk namreč kljub slepoti živi karseda običajno življenje. Z ženo Matejo, devetletno hčerko Lano in štiriletnim sinom Lukom radi hodijo v hribe in Mateja pravi, da je Frenk pri hoji razvil poseben občutek, neko mehkobo, tako da se le redko spotakne. Prav to mu verjetno koristi tudi pri smučanju, meni Mateja. Nedavno so kupili tudi dvokolo, tako da so začeli kolesariti, Frenk v šali pravi, da so kot avtobus, saj imata na dvokolesu še otroški sedež z Lukom, Lana pa kolesari pred njimi. Sicer pa je Frenk tudi izvrsten šahist, državni reprezentant, ki je tekmoval na šahovskih svetovnih prvenstvih in olimpijadah za slepe po vsem svetu. Nenazadnje pa je tudi igralec, saj so pod vodstvom njegove žene Mateje odigrali že kopico predstav v gledališču slepih in slabovidnih Nasmeh. Frenk, skratka, dokazuje, da je tam, kjer je volja, tudi pot. Na ravnini, odrskih deskah, za šahovnico ali v smučarski strmini ...