Brezje naj bodo prijazen kraj

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. december 2013 / 06:00

Božič je bil od nekdaj tudi dan človeškega sočutja do ljudi v stiski, vendar nam je bilo predobro in smo pozabili na to plat praznika, je v božičnem pogovoru povedal novi gvardijan frančiškanskega samostana na Brezjah pater dr. Robert Bahčič.

Čeprav sva za pogovor določila zgodnjo uro, sklepam, da ste pred tem že opravili nekatere obveznosti. Kako se začenja dan v samostanu na Brezjah?

»Dan začnemo ob pol šestih zjutraj z vstajanjem in s pripravo na skupno molitev, ki jo imamo petnajst minut čez šesto in traja do sedmih, ko darujemo skupno mašo. Danes sem maševal pri šolskih sestrah. Ker je danes lep sončen dan z jasnim nebom in pogledom na Triglav, sem ga izkoristil za fotografiranje. Za fotografijo se navdušujem zadnjih sedem let.«

Smo pred božičnim praznikom. Kaj pomeni ta praznik za vas in za frančiškane na­sploh, saj veljate za največje častilce božiča in jaslic. Ustanovitelj frančiškanskega reda Frančišek Asiški je prve jaslice postavil že v 13. stoletju.

»Bistvo božiča je rojstvo božjega sina. Včasih se premalo zavedamo, da sam Bog in božja ljubezen prihajata na svet, ki bi ju mi morali znati sprejemati. Prepogosto mislimo, da je božič le družinski praznik, da je nekaj lepega za družino. Seveda je tudi takšen praznik, vendar pravega bistva božiča ne smemo pozabiti. Včeraj sem premišljeval, da se ljudje v dneh od Miklavža do novega leta obdarujemo in premišljujemo, kaj izvirnega bi komu podarili ali izkazali vsaj malo pozornosti. Premalo pa se sprašujemo, kaj bi mi dali Bogu, kaj bi mu podarili za njegov rojstni dan. Sveti Frančišek je hotel z jaslicami, ki jih je leta 1223 postavil v Grecciu v Italiji, doživeti božič, kakršnega je doživljal Jezus v Betlehemu, ko ni bilo prostora zanj. Hotel je, da bi ljudje začutili, da je treba Boga sprejeti. Če je v nas želja doživeti Boga, ga bomo tudi doživeli. Če pa te želje ni, ga ne bomo.«

Se vam zdi, da se danes ob božičnem praznovanju bolj kot nekdaj poudarjata sočutje in pomoč ljudem v stiski, revnim, osamljenim, ponižanim, trpečim?

»Mislim, da je imel božič tako vsebino že od nekdaj. Samo mi smo pozabili na ljudi v stiski, ker nam je bilo mogoče predobro, pa nismo videli ljudi, ki niso imeli možnosti, da bi lahko božič praznovali in se poveselili v krogu družine, ker niso imeli nikogar. Sedaj je čut solidarnosti bolj poudarjen, ker je več stiske in ker je več pomoči potrebnih ljudi. Spoznati moramo, da mora biti ljubezen do Boga hkrati tudi ljubezen do bližnjega. Preko ljubezni do bližnjega se izraža naša vera v Boga. To dvoje gre z roko v roki in tudi papež Frančišek nas v poslanici za prvi januar poziva k taki solidarnosti, k bratstvu in k pomoči drug drugemu. Pravi, da moramo poiskati ljudi z obrobja. Jezus je prišel zaradi njih. Rodil se je med ponižanimi, med zapuščenimi, med revnimi.«

Polnočno božično mašo boste darovali v brezjanski baziliki. Ali morda že veste, kaj boste v pridigi povedali vernikom?

»Nekaj misli imam že pripravljenih. Te dni se bom dokončno odločil, kaj bom povedal. Predvsem bi rad sporočil, da je Bog, ki prihaja k nam, ljubezen, ki se je ni treba bati, vendar jo je treba znati tudi deliti. Da ne bi pozabili, da je Bog, ki se rojeva, tudi upanje in pomoč človeku v stiski, da ne bo omagal. Kdo nas bo rešil, če ne pomoč od zgoraj? Sami se ne bomo.«

Na Brezjah ste novinec: kot pater, kot predstojnik samostana in kot rektor bazilike. Kako vi vidite svoje poslanstvo na Brezjah? Bo od Marije Pomagaj zapihal nov, svež veter?

»Prvega avgusta letos se je v frančiškanskem samostanu na Brezjah zamenjala dobra polovica patrov. Skupno nas je sedaj devet, od tega je šest duhovnikov. Najstarejši je pater Polikarp, ki je bil 5. decembra star devetdeset let, najmlajši pa je star 31 let. Smo nova ekipa, ki je tudi nekoliko mlajša, kot je bila prejšnja. Vsaka sprememba prinese nekaj novega za ljudi, ki smo tukaj, in za one, ki prihajajo k nam. Naša prva naloga je, da smo ljudem vedno na voljo. Za spoved smo uvedli dežurstvo, tako da je od sedmih do dvanajstih in od štirinajstih do devetnajstih ali dvajsetih vedno nekdo v spovednici. Verjamem, da je človeku težko iti k spovedi, če nikogar ni v spovednici in je treba posebej prositi za spovednika.«

Prvič sva se srečala na letošnji veliki šmaren. Opazil sem, ker ste v pozdravu za razliko od svojih predhodnikov posebej omenili domačine, Brezjane, in novinarje. Je to znak, da želite izboljšati odnose z domačini?

»Za pretekle odnose ne vem, ker nisem bil doma, ampak sem bil v tujini. V moji navadi je, da sem si povsod, kjerkoli sem bil, prizadeval po najboljših močeh sodelovati z vsemi, sedaj gotovo tudi z domačini na Brezjah, ker so oni prvi tukaj in si vsi lahko med seboj pomagamo. Prizadevati si moramo za skupno dobro. Enkrat sem dejal, da bi rad, da bi bile Brezje prijazen kraj, v katerega bo tudi v prihodnje prihajalo veliko ljudi, ki jih moramo lepo sprejeti in biti do njih pozorni, kar pa ob velikem obisku ni vedno lahko. Mislim, da lahko rečem, da dobro sodelujemo z Brezjani, katerim bi se rad zahvalil, da so me sprejeli in navezali stike. Tu smo na preizkušnji vsi. Prepričan sem, da bomo skupaj še veliko naredili.«

Všeč mi je, da urejate romarski urad in ne dopuščate, da prostor pred baziliko zasedejo kramarji s cenenimi, kičastimi izdelki, kar je značilno za mnoge romarske kraje.

»To je res, vendar se je temu pogosto težko izogniti, ker na določenih krajih nimaš vpliva in možnosti, da bi lahko kaj spremenil. Določene stvari pač morajo biti. Ljudje radi kupijo spominek, vendar morajo biti določene meje in naprodaj reči, po katerih romarji sprašujejo. Tudi duhovna literatura je pomembna, ker se mi zdi, da so romarska središča v času krize vedno bolje obiskana. Ljudje iščejo notranji mir. Če ga ne bodo dobili tukaj, ga nikjer drugje ne bodo. Ko sem pred dvajsetimi leti začel duhovniško službo, mi je neki gospod po maši dejal: Hvala za pridigo, ki ni bila politična! Cel teden poslušamo politiko in jo imamo čez glavo. Če pa to počnete še v cerkvi, kje naj se potem sploh umirim? Te besede so mi ostale v spominu. Vedno se moramo opirati na božjo besedo, ki prinaša tisto, kar ljudje potrebujejo. Če so ljudje med tednom zasičeni s politiko, naj bo vsaj nedelja brez nje. Zato si je treba prizadevati, da bodo maše, petje in celoten obred lepi in ne predolgi.«

Iz cerkvenih krogov je slišati, da vernost med Slovenci pada, da je tako kot družba tudi Cerkev v krizi. Ko prideš na Brezje, nimaš tega občutka, saj so v cerkvi ljudje od jutra do večera.

»Tudi med tednom, na povsem običajne dneve, posebej dopoldne, cerkev ni nikdar prazna. Ljudje prihajajo tudi v slabem vremenu. Mnogi pravijo, da se takrat, ko ni veliko ljudi, na Brezjah še lepše počutijo. Na veliki šmaren nas je obiskalo med sedem in osem tisoč ljudi. Če pogledaš knjigo, v katero vpisujejo verniki svoje prošnje in misli, ugotoviš, da v zapisanem ni niti besedice o politiki, ampak je zapisano le tisto, kar leži človeku na duši: vera, Marija, prošnje za dober zakon, za partnerja, za zdravje, za ljubezen v družini, za človeško sočutje. Prepričan sem, da se tukaj piše narodova zgodovina. Tega se premalo zavedamo.«

O krizi, ki tudi Cerkve ni obšla, sva govorila. Je res tako globoka, nerešljiva? Ker ste bili dolgo zdoma in ste na Slovenijo gledali od zunaj, me zanima vaše mnenje o naši krizi.

»Mislim, da živimo v Sloveniji kljub vsemu predobro in v vseh ozirih preveč lagodno. Nikdar nismo zadovoljni. Radi bi imeli več in več, čeprav se ne zavedamo, kaj vse imamo. Pri tem tudi Cerkev ni izjema. Morda se bomo, če bo kriza še hujša. Kaj pa človek v resnici sploh potrebuje? Na Brezjah ljudje prosijo za zdravje, za razumevanje v družini, za prijatelje. To so osnovne stvari, ki jih ni mogoče kupiti. V Sloveniji so posamezniki lačni, vendar v resnici sploh ne vemo, kaj je lakota. V Latinski Ameriki nisem mogel verjeti, da ljudje sploh lahko živijo v revščini, v barakah, v katerih ni ničesar, vendar so veseli, čeprav si seveda želijo lepšega življenja. Pa v Afriki, kjer naše misijonarje prav veselje revnih ljudi drži pokonci. Ne razumem domačih prepirov, kako rešiti Slovenijo iz krize. Če vsi vedo za rešitve, če je vsem za dobro države, zakaj potem tega ne naredijo? Vendar bo potrebno najti skupno rešitev, ki bo sprejemljiva za vse in pri kateri ne bodo v ospredju osebne koristi.«