Med na božični mizi
Med, naj si ga bo veliko ali le kapljica, prinese v božične dni toplino, sladkost in pridih večnosti. Med je že od nekdaj simbol nesmrtnosti, ponovnega rojstva, rodovitnosti in moči.
Navdušeni nad njegovo mogočno simboliko si ga privoščimo v medeni potici, kakršno so pripravljali pred stoletji na Kranjskem, malem Loškem kruhku, poprtniku ali skupaj z orehi in makom – na rezancih.
Med je praživilo, hkrati hrana in pijača, sijajen simbol polnosti, popolnosti, bogastva in sladkih radosti. Skupaj z mlekom teče v vseh obljubljenih deželah. Med je osnova za medico, pijačo nesmrtnosti, ki v potokih teče na drugem svetu. Med so nekoč uporabljali pri verskih obredih, saj je veljal kot hrana za bogove. Samo z medom se smejo hraniti izjemna bitja na tem in onem svetu.
Med kot obredno jedilo
Bogastvo božičnih šeg, ki v sebi nosijo tudi ostanek pradavnega praznovanja zimskega sončnega obrata, spremlja tudi ustaljeni red v prehrani in uživanje obrednih jedil, kot so med, suho sadje, orehi, fižol in mak. Nas seveda najbolj zanima med, ki so ga dajali v poseben obredni kruh. Ta kruh so na »sveti dan« (božič ali dan pred njim) položili na posebej pripravljeno, očiščeno in belo pogrnjeno mizo, pod prt, zato se tudi največkrat imenuje »poprtnik«. Porabski Slovenci so jedli na sveti večer rezance z orehi, makom in medom. V Prekmurju pa so vrnili posodo, v kateri so dobili podarjen med, zvrhano s pšenico, kar prinaša darovalcu srečo.
Škofjeloški mali kruhek
Dekleta iz Poljanske doline so ob božiču pekle prečudovite male kruhke, umetelno okrašene dražgoške in škofjeloške kruhke, ki so eden najlepših biserov slovenskega ljudskega izročila. Na štefanovo je fant dobil od dekleta v dar ta dragoceni kruhek. Če so katero zasrbeli prsti, naj se kar loti te sladke umetnine, ki bo izbrancu ogrela srce. Potrebujemo 2,5 kg ržene moke, 1,5 kg cvetličnega medu, 2 žlički zmletega cimeta, 1 žličko stolčenih klinčkov, pol žličke zmletega popra, 4 dag jelenove soli (sredstvo za mehčanje medenega testa) in vodo. Cvetlični med segrejemo, prilijemo zajemalko tople vode in premešamo, da se popolnoma razpusti. Razredčen med nato ohladimo. Iz moke, medu, dišav ter z dodatkom jelenove soli zgnetemo gladko testo. Počivati mora dve do tri ure, nato ga vložimo v modelčke (dobimo jih na vaških sejmih in tržnicah), omočene z medico. Čez nekaj ur vzamemo kruhke ven, jih zložimo na pomaščen pekač ter pustimo stati čez noč. Naslednjega dne jih spečemo. Pri zmerni temperaturi 170-180 stopinj Celzija jih pečemo eno uro. Pred koncem peke površino podobnjakov premažemo z medico, nato jih pustimo v pečici samo še toliko časa, da se prevleka posuši. Kruhek je pred peko rumen, nato pa ima prijetno rjavo barvo in vonj po medu. Pravilno narejen kruhek lahko drži tudi več mesecev.
Kuhano vino z medom
Dolžni smo še en medeni recept v tekoči obliki. Kuhano vino z medom bo pošteno ogrelo naše telo in poživilo prazničnega duha. En liter belega vina, 5 klinčkov, cimetovo skorjico in lupino četrt limone prevremo, odstavimo, dodamo 200 gramov medu, premešamo, da se ta raztopi, in še vroče ponudimo. Če kuhanemu vinu dodamo še 2 decilitra ruma, dobimo grog.
Legenda o kranjskem medu
Medtem ko srkate medenega »kuhanca«, na hitro še izveste, kako je med sploh prišel na Kranjsko. No, takole nekako je bilo: »Noe je kot sladkosnednež vtihotapil v barko tudi panj čebel. Posadil jih je v korito pod streho in jim zvrtal skozi zadnje bruno izletalnik. Po upadu vod so ostale čebele same v barki, bile so tedaj še enakopravne, brez matice, in so vse zalegale. Mnogo rodov je tako zraslo, v koritu jim je postalo pretesno, in stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, še med potopom izležena čebela se je odločila, da bo peljala mladi rod v tujino. Zapela je roju in ga odpeljala v votlino palme. Od tu je speljala še nadaljnje tri roje, četrtič pa jo je zalotil vihar in jo zanesel z družino vred na Kranjsko.« In tako imamo sedaj na Kranjskem najboljše čebelice.