O ljudeh z bremeni družinske prtljage

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. december 2013 / 10:09

Maja Korošak, magistrica sociologije, novinarka in publicistka, družinska mediatorka in zagovornica otrok, je sedaj tudi pisateljica. Knjiga Odložimo bremena družinske prtljage je že njena druga, piše pa že tretjo.

Tako kot njeni novinarski in publicistični prispevki (pisala je tudi za Gorenjski glas) se tudi njene knjige dotikajo področja sociale, psihologije, zdravstva. Pred kratkim je izšla knjiga Odložimo bremena družinske prtljage, v kateri je zbrala deset zgodb ljudi, ki so šli skozi terapevtsko metodo postavitve družine.

»Knjiga je nastala v sodelovanju z Boštjanom Trtnikom, ki že več let vodi delavnice postavitve družine, terapevtske metode, ki se je je naučil pri Bertu Hellingerju, nekoč misijonarju, ki se je teh metod učil v Ameriki, črpal pa tudi iz svojega življenja med plemenom Zulu, ki velik poudarek dajejo družini in prednikom. Boštjan Trtnik je metodi, ki sicer velja za alternativno, a jo priznava tudi uradna psihoterapevstka stroka, dodal duhovni pridih,« pojasnjuje Maja Korošak. Tudi sama je večkrat sodelovala pri postavitvah in ato na podlagi pogovorov z desetimi udeleženci zapisala njihove pretresljive zgodbe. »Ko nekdo začuti problem (bodisi v partnerskih odnosih, pri vzgoji otrok, zaradi bolezni, napetih odnosih na delovnem mestu, težav s poslom), izdela družinsko drevo in potem problem osvetli v luči dogodkov, ki so v sedanjosti ali preteklih generacijah zaznamovali njegovo družino. Zaradi različnih usodnih dogodkov, denimo izgube staršev ali otroka, splavov, hudih nesreč, nasilnih smrti, vojnih dogodkov, v družini prihaja do čustvenih zapletov. Ti dogodki prinesejo v družino velika bremena, ki ostajajo v družinskem polju in se na ravni nezavednega prenesejo v naslednje generacije. Zapletov družina ne zmore razrešiti, zato to poskuša s postavitvijo družine.«

Kako je videti takšna postavitev? Voditelj delavnice izbere med udeleženci posameznike, ki bodo predstavljali posamezne družinske člane tistega človeka, čigar problem rešuje. Med njimi se ustvari neko energetsko polje, vanje preidejo misli, občutki in vedenje tistih ljudi, ki jih predstavljajo. Tako je vidna slika družinske situacije in jo vodijo v smeri reševanja nekega čustvenega zapleta. Med družinskimi člani se razblinjajo težka, moreča čustva, med njimi prevladajo lažji, svetlejši občutki, na koncu postavitve je čutiti olajšanje. Ena od Majinih zgodb govori o Aleksandri, ki jo je v otroštvu zapustila mama in je pri starih starših odraščala z velikim občutkom zapuščenosti. Zelo mlada se je za­ljubila v starejšega moškega in šla z njim živet v tujino. Toda bolestno ljubosumen in nasilen ji je tako zagrenil življenje, da ga je zapustila, prvič z otrokoma, drugič, ko pri svojcih ni našla zaslombe, pa sama. Tako je tudi ona zapustila svoja otroka. Na postavitvi družine je ugotovila, da je bila žrtev krute usode tudi njena mama, da je v družinski »prtljagi« tudi samomor zapuščene ženske in ker se takšne energije prenašajo v druge generacije, je bilo treba to razrešiti. Po večkratnih postavitvah družine se je razklenil obroč okoli Aleksandrinega srca in končno je lahko zadihala. Navezala je stike s svojo materjo in sinom, hčeri se skuša približevati postopno, se pa močno čuti povezana s svojim vnukom, čeprav ga še ni nikoli srečala. Tudi ostale zgodbe navdihujejo, ker družinam odpirajo svetlejša obzorja.