Doktor znanosti, ki tudi kmetuje

Janez Benedičič iz Martinj Vrha je kmetijo od svojih staršev prevzel že pri devetindvajsetih letih, je eden redkih doktorjev znanosti, ki kmetuje, med kmečkimi gospodarji pa izstopa tudi po inovativnosti.

Petintridesetletni Janez Benedičič iz Martinj Vrha izstopa iz gorenjskega in tudi slovenskega povprečja v treh »stvareh«. Prvič: gospodarske vajeti na gorsko višinski kmetiji v občini Železniki je prevzel v svoje roke pri devetindvajsetih letih, po zadnjem popisu kmetijstva pa je povprečna starost gospodarjev družinskih kmetij v Sloveniji kar sedeminpetdeset let. Ko ga vprašamo, s čim je prepričal starše, da sta mu še tako mlademu prepisala kmetijo, pravi: »Bistvo medgeneracijskih kmetij je v tem, da se kmetija lepo prenaša iz roda v rod. Moja starša glede tega nista komplicirala, verjetno tudi zato ne, ker sta bila takrat oba že tudi upokojena. Nič mi jih ni bilo treba prepričevati, ampak smo stvari pogledali finančno in se odločili, da se vključimo v ukrep za mlade prevzemnike kmetij, katerega bistvo je v tem, da kmetijo prevzamejo mlajši.«

Inovacija za diplomo

Če je to ena posebnost, je druga ta, da je verjetno eden redkih doktorjev (strojnih) znanosti, ki tudi kmetuje. »Strojništvo, še posebej razvoj izdelkov, me je vedno zanimalo. Že ob koncu osnovne šole sem vedel, da se bom po srednji šoli vpisal na strojno fakulteto, kjer so se razmere zasukale tako, da sem pristal pri profesorju Jožetu Duhov­niku v laboratoriju za računalniško podprto konstruiranje – Laced. Vsebina diplomskega dela je bila inovacija – izdelava bočnega trosilca hlevskega gnoja, za doktorat sem si za temo izbral metodologijo razvoja novih izdelkov,« pravi Janez in doda, da so mu kot štipendistu Nika ponudili tudi vodenje razvoja. »Za to se nisem odločil, ker sem hotel razvijati kmetijo in kmetijsko tehniko, pri tem pa je kmetija idealno mesto, kjer tisto, kar narediš, lahko najprej sam preizkusiš.« Janez je zdaj delno zaposlen na Fakulteti za strojništvo, ostali čas pa se posveča delu na kmetiji. Ko ga vprašamo, kako se vidi čez dvajset let – kot profesor na fakulteti ali kot kmet, pravi: »Mislim, da bi bil lahko oboje, a težko je zdaj oceniti, kako bo čez dve desetletji. Kmetijo bomo še naprej razvijali, verjetno tudi kmetijsko tehniko.«

Nazaj ali bočno

In tretja posebnost: Janez izstopa iz povprečja tudi po inovativnosti, za kar sta mu Zveza slovenske podeželske mladine in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije pred nedavnim podelili la­skavi naziv inovativni mladi kmet leta 2013. »Na vsaki kmetiji razmišljajo o tem, kako bi kaj naredili lažje, bolje in ceneje, na naši je bilo to verjetno še malo lažje. Oče je strojnik in je naredil precej izboljšav, veliko sem se naučil od njega in med študijem, pomembna pa je tudi lastna zavzetost, da narediš nekaj novega.« Janez je že v okviru diplomskega dela razvil bočni trosilec hlevskega gnoja, potlej ga je še dopolnil. Klasični trosilci trosijo gnoj le nazaj, nekateri samo bočno, ta, ki ga je razvil Janez, je kombiniran in lahko trosi gnoj nazaj ali bočno, za razliko od teh, ki so na trgu, pa ima še večji domet – od dvajset do petindvajset metrov. Inovacijo je patentiral in se s Sipom že dogovarjal o serijski izdelavi, vendar se je tik pred sklenitvijo dogovora zamenjala uprava in je posel padel v vodo.

Seneno mleko

Na kmetiji so že razmišljali o ukinitvi nedonosne prireje mleka in so začeli uvajati škotsko govedo. Ko so v Sloveniji postavili prvi mlekomat, je Janez zelo hitro izračunal, da bi se jim tudi pri mleku račun izšel, če bi avtomat naredili sami in če bi v njem ponujali mleko, kakršnega potrošnik ne dobi v trgovini. Takrat so opustili travno in koruzno silažo, začeli krmiti molznice le s svežo travo ali senom in pridelovati t. i. seneno mleko, ki ima dvakrat več omega tri maščobnih kislin kot običajno mleko in je tudi manj alergeno. »Če hočeš imeti kakovostno seno, ga ne moreš tri dni sušiti na tleh, kot smo ga nekdaj. Na kmetijah si zdaj pri tem pomagamo s sušilnicami, pri nas uporabljamo kondenzacijsko, ki pa smo jo še izboljšali, tako da smo naredili kroženje zraka znotraj toplotne črpalke in s tem dvignili izkoristek za 25 odstotkov. Naprava deluje eno leto, izkušnje so dobre.«

Avtomatska tržnica

Janezova inovativnost sega tudi na področje trženja. Ko so se odločili za prodajo mleka preko mlekomata, so pogledali ponudbo na trgu. Ker so ugotovili, da so vsi avtomati zaprti, brez možnosti nadgradnje, so se odločili, da sami razvijejo takšnega, ki jim bo tudi omogočal prilagajanje novim zahtevam, spremembam, izdelkom. Tako so najprej razvili mlekomat, nato pa še kruhomat in jajcomat. Celota deluje kot avtomatska tržnica, postavili so jo v Železnikih in poimenovali Zdrava točka s ponudbo visoko kakovostnih izdelkov iz lokalnega okolja. Na tržnici zdaj ponujajo seneno mleko in ekološka jajca z domače kmetije ter kruh, pečen v krušni peči, s sosednje kmetije, v prihodnje bodo ponudili še mlečne izdelke in izdelke iz jajc. »Takšne tržnice bi lahko olajšale prodajo še marsikateri kmetiji. Tri, štiri kmetije bi se morale povezati, skupno bi oblikovale ponudbo in si tudi razdelile stroške investicije,« je prepričan Janez, ki razmišlja tudi o trženju izdelkov s kmetij na lokalnem območju preko spleta.