Delo, odmaknjeno od hrupa

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. december 2013 / 14:02

France Pibernik, pesnik, pisatelj, esejist, literarni zgodovinar in več kot trideset let priljubljen profesor slovenskega jezika na kranjski gimnaziji, je pred nedavnim za bogat prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in literature ter za obsežno literarno ustvarjanje prejel naziv častnega občana Mestne občine Kranj.

Dan rojstva Franceta Prešerna vsako leto praznujemo s številnimi kulturnimi dogodki, prav tako dan njegove smrti velja za slovenski kulturni praznik. Kako vi običajno zaznamujete dneve, ki so povezani s knjigo, literaturo, še posebej s slovenskimi pesniki in pisatelji? V teh dneh ste z dopolnjeno izdajo zbranega dela in z dokumentarno monografijo Franceta Balantiča zaznamovali tudi 70. obletnico njegove smrti.

»Za človeka, ki se redno ukvarja s pisanjem in z raziskovanjem slovenske književnosti, je pravi praznik pravzaprav izid sleherne nove knjige. Tako je tudi v tem letu, ko je pri založbi Družina ob 70. obletnici smrti pesnika Franceta Balantiča izšla dokumentarna monografija, v založbi ZRC-SAZU pa dopolnjena izdaja njegovega zbranega dela. To med drugim pomeni, da je literarni pojav po vojni prepovedanega pesnika še vedno aktualen bodisi za bralce bodisi za literarne zgodovinarje.«

Letošnji 3. december vam bo bržkone ostal v še posebej žlahtnem spominu, saj ste ob hkratnem občinskem prazniku prejeli naziv častnega občana mestne občine Kranj. Kakšen je vaš pogled na najvišje priznanje, ki ga lahko prebivalci nekega mesta namenijo svojemu občanu?

»Priznanja, ki jih občina letos podeljuje posameznikom, so v prvi vrsti priznanja za delo, ki poteka zunaj družbenega hrupa v zavesti, da kdo izmed nas lahko pomaga posamezniku, ki je pomoči potreben, ali v zavezanosti dela za skupno dobro. Pomembnost oziroma vrednost teh priznanj je v tem, da so nam bila podeljena za delo, ki ga praviloma opravljamo v odmaknjenosti in ga družba ne more ali ne utegne opaziti.«

Iz domačih Suhadol pri Komendi vas je pot že v gimnazijskih letih vodila v Kranj, po študiju slavistike v Ljubljani pa ste se leta 1958 v kranjski gimnaziji zaposlili kot profesor slovenskega jezika in književnosti. Je vaš spomina na tista leta še vedno zelo živ?

»Gimnazijska profesura je bila zame osnovni poklic, in ker sem na kranjski gimnaziji ostal kar nekaj čez trideset let, so ta leta dodobra zaznamovala moje življenje z vsem, kar delo v zavodu in posebej v razredu prinaša skozi posamezna obdobja. Časi niso bili ravno najbolj prijazni, toda delo sem skušal opravljati po svojih najboljših močeh, ob zavesti seveda, da mi vedno ni uspevalo. Sem pa ob šolskem delu vseskozi zasledoval sočasno slovensko literaturo, posebej poezijo, in o njej objavljal članke in ocene.«

Menda ste bili spočetka zelo blag profesor in dijakom skorajda niste dajali negativnih ocen, češ za tri se bo pa že vsak naučil, če ne prej pa poslej?

»Na kranjsko gimnazijo sem prišel z osnovne šole, zato so se mi dijaki višjih letnikov zdeli skoraj odrasli in resni, imel sem pa tudi sam komaj dobrih trideset let. V gimnazijskem razredu sem bil začetnik in sem šele začel pridobivati primerne metode dela. V razredu sem se počutil dobro in sem vedno deloval suvereno, kakšne posamične zastranitve pa so bile sestavni del celote. Glede ocenjevanja pa si vsak profesor ustvari svoj sistem, s katerim vzpostavlja razmerje med seboj in razredom.«

Sočasno ob profesuri je bilo v središču vaše pozornosti tudi raziskovanje slovenske književnosti. Pisali ste članke, eseje, urejali zbirke, antologije in zbrana dela, še posebej pa so vas zanimali prepovedani in zamolčani pesniki iz časa druge svetovne vojne in po njej, kot so bili France Balantič, Ivan Hribov­šek, Karel Mauser, Ludve Potokar in drugi. Kaj vas je spodbudilo k temu?

»Razlog je bil bržkone v tem, da sem zelo zgodaj dobil v roke Balantičevo zbirko V ognju groze plapolam (Ljubljana, 1944). Posodil mi je jo sošolec jeseni 1946, ko sem obiskoval (takratni) sedmi gimnazijski razred. Balantičeva poezija med je navdušila, ker sem takrat tudi sam pesnikoval. Ko sem pozneje začel natančneje raziskovati njegovo literarno usodo, so se zaradi literarne povezanosti odkrivala imena drugih prepovedanih avtorjev, bodisi tistih iz matice, bodisi tistih, ki so delovali v zamejstvu in v zdomstvu.«

Najtemeljiteje ste se poglobili v življenje in delo pesnika Franceta Balantiča. Raziskali ste tako njegovo pesniško zapuščino kot njegovo tragično življenjsko usodo. Ali po tridesetih letih temeljitega dela še vedno prihajate do novih odkritij?

»Delo za Balantiča je bilo naporno zaradi razmer, ker je bil uradno prepovedan. Težko je bilo odkriti vse primarno gradivo, rokopise in korespondenco, težko je bilo odkriti mnoge neposredne pričevalce dogajanj tako na domobranski kot partizanski strani. Raziskovanje je potekalo po fazah in počasi, res pa je, da sem z vztrajnostjo večino stvari vendarle našel. Po toliko letih raziskovalnega dela še vedno obstajajo možnost za nova odkritja, ki sicer ne morejo spremeniti kaj bistvenega v pesnikovi tragični usodi, bi pa mogla to in ono okoliščino verodostojneje osvetliti.«

Ob tem ste bili vseskozi dejavni tudi v Kranju. Aktivno sodelujete pri pripravi Kranjskih zbornikov, ste pa tudi idejni pobudnik in soavtor zbirke Prešernovih poezij v različnih jezikih z naslovom Prešernova pot v svet. Izšlo je osem takih dvojezičnih izborov, toda v današnjem svetu zbirka zagotovo še ni končana.

»Ko sem prišel na kranjsko gimnazijo, sem takoj začel organizirati literarna srečanja na šoli, med mnogimi nas je že leta 1961 obiskal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Dejavnost smo zelo razširili, ko je bil v Kranju ustanovljen Klub kulturnih delavcev in smo vabili na pogovore vse pomembnejše slovenske književnike vseh generacij. Logična posledica našega dela je bila, da smo v prostorih Prešernovega gledališča organizirali Srečanja slovenskih pesnikov, ob obeh pomembnih Prešernovih obletnicah, ob 150. obletnici njegove smrti (1999) in 200. obletnici njegovega rojstva je prof. Boris Paternu predlagal serijo dvojezičnih izborov Prešernovih poezij, ki sva jih uredila skupaj s prof. Francem Drolcem. Z izdajami smo pokrili nekatere svetovne jezike, denimo nemščino, angleščino, francoščino, ruščino in španščino, glede na sodobno globalizacijo, pa bi morali poseči še v druge dele sveta, vsaj še na kitajsko in arabsko območje.«

Če bi se še enkrat vrnili v svoja študijska leta, bi karkoli storili drugače, kot ste, nadaljevali akademsko kariero, se še bolj posvetili lastnemu ustvarjanju, izdali ste namreč šest pesniških zbirk?

»Moja pot se je odvijala v določenem časovnem okolju, v katerem me je zelo zaznamovala druga svetovna vojna, posebej pa povojni čas, ko je v Sloveniji vladala tako imenovana socialistična oblast. V tistih razmerah sem napravil, kar sem mogel, seveda bi v marsičem želel, da bi bilo drugače, a žal ni bilo mogoče.«

Ob neki priložnosti ste povedali, da ste na pisalni stroj, ki vam ga je zapustil mnogo prezgodaj umrli brat Avguštin, napisali vsaj trideset knjig. Ali zdaj, v računalniški dobi še kdaj pišete nanj?

»Bratov pisalni stroj, ki sta ga oče in mama prinesla iz Avstrije in je šel skozi carino, je bil za tista leta pravo bogastvo in sem bratu nadvse hvaležen za pozornost. Vedno sem čutil do njega velik dolg, namreč v smislu, da moram napraviti kaj namesto njega, ki mu ni bilo dano ustvarjati, saj ga je prezgodaj ugonobila bolezen. Ker že več kot desetletje uporabljam računalnik, pisalni stroj ne pride več v poštev, je pa še vedno pri hiši in ga uporablja moja žena Jolanda.«

Kaj imate trenutno v delu in kaj bi želeli še napisati, pa vam zmanjkuje časa?

»Že drugo leto zapored redno objavljam krajše zapise o slovenskih pesnikih pod geslom: Čas in kriterij, in sicer v Slovenskem času, mesečni prilogi Družine. Rad pa bi dokončal zbrano delo pesnika Vladimira Truhlarja za založbo ZRC-SAZU. Letos je izšla druga knjiga njegovega zbranega dela, na vrsti je priprava na tretjo knjigo. Ta in oni avtor pa tudi še čaka na obravnavo in na komentirano izdajo svojih del.«