V banki nekateri ovirajo preiskavo

Tožilci, ki se ukvarjajo s preiskavo spornih bančnih poslov, so opozorili, da si v NLB nekateri na vse kriplje prizadevajo, da bi se čim manj raziskalo, saj s tem najbrž rešujejo lastno kožo.

Ljubljana – Vodja specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan je v petek kot nesprejemljivo ocenil ravnanje državne banke NLB, ker se v kriminalistični preiskavi spornih poslov sklicuje na bančno tajnost in jim ne preda vseh dokaznih gradiv. Opozoril je, da je banka sama podala več naznanil o kaznivih dejanjih, ki pa jih ni utemeljila in podprla z dokazi. Furlan je sicer delo posebne preiskovalne skupine policistov in tožilcev, ki se od septembra lani ukvarja s preiskavo nepravilnosti v slovenskem bančnem sistemu, ocenil kot dobro.

Kriminalistična policija ta trenutek preiskuje 52 domnevnih kaznivih dejanj, povezanih s spornimi bančnimi posli, s katerimi naj bi bile banke skupno oškodovane za približno 345 milijonov evrov, medtem ko je že končala obravnavo 42 kaznivih dejanj, s katerimi je nastalo za 31 milijonov evrov škode. Preiskave spornih bančnih poslov kriminalisti vodijo od leta 2011, ko so začeli najprej preiskavo Hypo banke, lani jeseni pa so nadaljevali preiskave še v NLB, NKBM in Gorenjski banki, kasneje pa še v Probanki in Factor banki.

Vodja posebne preiskovalne skupine, okrožni državni tožilec Jože Kozina je pripomnil, da imajo z NLB največje težave pri prepoznavanju in definiranju škode, saj se banka in njene strokovne službe vztrajno izogibajo podajanju teh podatkov, kar lahko ogrozi celoten kazenski postopek. Kljub temu pa je sedanji predsednik uprave NLB Janko Medja po njegovi oceni še vedno najbolj kooperativen doslej, a kaj ko težave nastajajo »v nižjih vodstvenih slojih«, ki ne sodelujejo s preiskovalci.

Po mnenju Kozine imajo v NLB, v kateri je po na­znanilih nastalo vsaj za 320 milijonov evrov škode, nekateri zaposleni velik interes, da se čim manj razišče. Preiskovalci so se namreč kljub njihovi nekooperativnosti dokopali do ugotovitve, da so bili v banki velikodušni pri posojanju denarja podjetjem, za katere so prvič slišali, ta podjetja pa naj bi bila le podaljšana roka večjih, kreditno nesposobnih gospodarskih družb. Zaznali so tudi veliko primerov, ko so se krediti poplačevali z novimi, tako da se je družba pokazala kot bonitetno sposobna, banka pa je na ta način olepšala svoje bilance. Kozina ocenjuje, da so si vodilni tudi na tej podlagi izplačevali nagrade.

Posebej zanimiv pa je primer, tako Kozina, ko je komitent v zavarovanje kredita dal umetniško sliko, ki je bila izključno za potrebe zavarovanja ocenjena na osem milijonov evrov. Po zasegu slike v preiskavi se je izkazalo, da gre za ničvreden ponaredek. »Če bi bila original, bi bila to svetovna senzacija. Če bi si bankir vzel pet minut časa in nesel sliko čez cesto v Narodno galerijo, bi banki privarčeval osem milijonov evrov,« je poudaril tožilec.

Raziskovanje bančnega kriminala je notranji mini­ster Gregor Virant v luči skorajšnje objave višine bančne luknje, ki je ob (vsaj tihem) pristanku vseh političnih opcij nastala v zadnjih 23 letih, označil za eno najvišjih prioritet, česar bi se morali zavedati tudi v vodstvu NLB. Napovedal je, da bo predlagal spremembo 215. člena zakona o bančništvu, po kateri izjema bančne tajnosti ne bi veljala, če bi šlo za izročanje dokumentacije policiji, tožilstvu in sodišču.

V NLB so Virantovo namero za spremembo zakonodaje pozdravili, hkrati pa zavrnili očitke organov pregona, da ne sodelujejo pri preiskavi. Poudarili so, da je prav preiskovanje in ugotavljanje odgovornosti za nepravilnosti v preteklosti ena od ključnih sestavin temeljite preobrazbe banke.