Brez korupcije ne gre

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. december 2013 / 12:52

Po odstopu vodstva Komisije za preprečevanje korupcije in ministra za zdravstvo je postala korupcija problem številka ena v tej državi. Preden zapišemo še kaj načelnega, prikažimo na primeru, kako te reči potekajo v praksi. Tudi to pot se opremo na novo knjigo dr. Francija Demšarja (Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev, 2013). V njej med drugim opiše izrazito koruptivno zadevo, s katero se je soočil leta 1999, ko je postal obrambni minister. V vojski in na ministrstvu so ugotovili, da je (bil) najšibkejši člen naše obrambne pripravljenosti v pomanjkljivi protizračni obrambi. Zato so iskali in dobili ponudbo za nakup premičnega radarskega raketnega sistema Roland – za zaščito zračnega prostora pred grožnjami z razdalje do srednjih višin (šest kilometrov); ta bi učinkovito zavaroval tudi jedrsko elektrarno Krško. Vrednost ponudbe, ki je vsebovala celo vrsto posrednikov, je bila petdeset milijonov nemških mark. Novi minister pa ni bil tak, da bi, po zgledu svojih predhodnikov, to ponudbo kar »kupil«. Stvar je proučil in se z nemškim obrambnim ministrstvom dogovoril, da bi taisti sistem kupili preko Nemčije kot velikega kupca neposredno od proizvajalca za – dvajset milijonov mark! »Zmanjšati strošek tako dragega projekta za tri petine kljub vsemu ni tako neznaten dosežek. Pa je bil namesto tega nakup v medijih deležen zgolj površne kritike, iz političnega središča, v katerem so prej več kot navijali za ta projekt, pa je zavel hlad …« Ker minister takšne reakcije ni razumel, je za mnenje povprašal visokega uslužbenca ministrstva. Tudi ta ni bil nad nakupom prav nič navdušen, pa tudi povedati ni hotel, zakaj je tako. Ker je minister vztrajal, mu je naposled le odvrnil: »Kar se spomnim, je to edini nakup orožja, ki je popolnoma nekoristen.« Kaj pa je zdaj to, zakaj nekoristen, se je čudil minister. Uradnik pa se je razhudil: »Kako neki, od njega ni imel nihče koristi!« Takrat je postalo tudi novopečenemu ministru jasno, kako to gre. »In tako sem se po neuradni poti naučil pomembne lekcije o državni varnosti, in sicer, da nakupi v njenem imenu pravzaprav niso namenjeni varnosti državljanov, če pa že, mir in red zagotavljajo v drugih krogih in na čisto drugačen način.«

Zdaj pa si prestavljajte, da je bilo podobno tudi pri drugih nakupih in investicijah, denimo v zadevi Patria. Pa ne le v obrambi, tako gredo te reči tudi v zdravstvu, pri gradnji novih bolnišnic, pri izbiri dobaviteljev nove opreme, pri velikih nakupih zdravil … Človek se vpraša, ali je tako tudi pri gradnji in opremljanju novih šol in drugih javnih ustanov? Pa pri gradnji velikih infrastrukturnih in energetskih objektov (TEŠ 6), tako na državni kot na občinskih ravneh? Je v primeru Roland izpričana praksa splošni vzorec v tej državi? Če je, potem ni nič čudnega, da smo v krizi, saj je večina davkoplačevalskega denarja poniknila v množico zasebnih vreč.

Če je res tako, potem odstop enega ministra in vodstva KPK ne pomenita prav veliko. To sta le dva simptoma, ki kažeta, da je v telesu te družbe in države razsejan en velikanski rak, ki s političnim obsevanjem in pravosodno kemoterapijo sploh ni več ozdravljiv. Telo, ki ni ozdravljivo, umre. Morda pa je interes »zdravnikov« prav v tem, da to telo še na­prej »zdravijo« in ga držijo pri življenju. Umreti namreč ne sme, to bi pomenilo tudi propad koruptivnega sistema. Zajedavci so brez telesa, ki ga zajedajo, mrtvi. Zato je zelo verjetno, da se bo vsa reč nadaljevala tako, da se bo o njej veliko govorilo in pisalo, naredilo pa nič.