Dan, ki je izgubil dva praznika
Službeno sem obiskal dom upokojencev. Direktorica mi ga je razkazala po dolgem in počez. Krasen objekt. Prenovljen, sodoben, poln ljudi, ki … ki …
Pred oči mi je prišel trenutek, ko je stric oznanil svoj odhod v predjamski grad, med hokejiste, je dejal na svoj humoren način, takega, kot smo ga od njega bili vselej vajeni. Človek je bil duhovitež celo življenje in ta struna je še danes zelo dobro napeta. Nekaj časa sem potreboval, da sem rešil uganko njegovega novega doma, šele potem sem se nasmejal. Pač dolga »lajtnga«, bi rekel on. Hokejisti so zato, ker imajo vsi ali večina palico ali berglo v oporo, predjamski grad pa … Saj veste, kam se gre iz doma upokojencev. Nič mi ni smešno. Ampak, ko vidiš lep dom in v njem ljudi, ki se imajo dobro, se tudi smisel za humor povrne.
Starost …
To zanemarjeno človeško obdobje. O njem vse premalo pišemo, beremo, razmišljamo, se pogovarjamo. Vedno, kadar sem v družbi starejših ljudi, uživam v njihovih zgodbah. Vsak hoče povedati svojo zgodbo, nihče pa jih noče poslušati. Mlajšim se starost zdi tuja, oddaljena. Starejšim se zdi mladost tako blizu, tako domača, da jo venomer hočejo opevati, opisovati. Ko sem bil mlajši, niti pomislil nisem, da bo prišlo obdobje sivih las in strašna potreba po govorjenju v pretekliku. Zdaj sivim in tako hudičevo me srbi jezik, ki bi opisoval, »ko smo mi bili …; včasih je bilo …; danes je čisto drugače …; mi nismo nikoli …« Vemo, kako gre, mladi te hočejo poslušati edino, če vedo, da jim boš nekaj zapustil …, pa še to samo z enim ušesom ali kar prepišno skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Jaz nisem tak … Verjetno zato, ker se jim približujem, in če bom imel srečo, bom nekoč prestopil prag nekega doma upokojencev, ki bo kot zadnja postaja vseh meni podobnih. Mogoče tam srečam kakega znanca, s katerim smo nekoč rušili športne rekorde ali šankirali nekje ob balinišču …
Devetindvajseti november je bil nekoč dan, na katerega se je po vsej državi dogajal svinjocid, ki se je uradno imenoval furež ali koline ali koljereja ali praščina. Gojene svinje so padala pod noži in pištolami na vsaki resni kmetiji. Delale so se klobase, mešala se je kri za krvavice, ocvirki, žolca, pražila so se jetrca … Jaz sem se najraje igral s svinjskim mehurjem, ki so mi ga ta stari napihnili. Očetje so bili pijani, mame pa premražene čistile ostanke odpadnega svinjskega materiala. Da. Svinje, prašiči, pajceki, pujseki so včasih imeli svoj črni dan, ki se je slučajno pokrival z dnevom republike. Dnevom, ki je bil vedno prvi obkrožen na vsakem novem koledarju. Dan, ko smo bili ponosni na državo in na svinjo v štali. Kako pade 29.? Odlično, na sredo, ponedeljek in torek delamo, potem smo pa prosti. Bomo klali! V celem letu ni bilo tako veselega dne kot 29. november, dan, ko so umirale svinje.
Danes je 29. november čisto navaden dan. Izgubil je vso svojo prazničnost. Ponižan je ostal brez dostojanstva. Morda smo mu fakturirali vsako zaklano svinjo posebej. Dan republike je zamenjal datum, ljudje pa se niso zamenjali, samo postarali so se ali pa že umrli. Ostali pa so spomini, a če jih obujaš, si označen za jugosnostalgika, kar pomeni, da si rdečkar, ki pogreša lagodnejše bivanje v popolnoma spremenjenem svetu. Če me vprašate, ali se 29. novembra spominjam po kolinah ali po dnevu republike …, moram malce premisliti. Spominjam se ga tudi po globokem snegu. Spominjam se očeta za volanom Wartburga, ropotanja tirintintin, tirintintin in smradu mešanice, verig na gumah in prtljažnika, polnega nabrušenih nožev, ko smo plužili do babice; mame, ki je tiho v sebi bentila čez te proste praznične dneve, preživete na mrazu, brata, ki mi je zarubil walkman … in ubogega pujska, ki se je po enem letu moral posloviti od življenja. In šele potem se spomnim Jajca, rdeče zvezde, Tita in ravnatelja, ki je ponosno čestital za praznik po šolskem ozvočenju … Vsako leto na isti dan, ista destinacija. Ko so se ga ta stari napili, so hvalili Tita in partijo, ko so se treznili, so se zahvaljevali bogu za meso. Nič nisem razumel, a sem vse vedel. Hočem reči, saj ni bilo treba razumeti, ker takrat ni bilo razlik med razumnimi in nerazumnimi.
S stricem sva sedela v avli, na klopi prenovljenega doma upokojencev. Rekel je: »Prihodnji teden smo že 29. Boste klali?«
Eh, moj senilni striček, če bi te zdaj slišal veterinarsko sanitarni inšpektor, bi te iz tega doma preselil za obzidje tistega, ki ima rešetke … Toliko o spremenjenem datumu, drugačnem času in opranih ljudeh, bi rekel stric, če bi bil še na tekočem. Bolj, ko se praskam za uhljem, manj mi je jasno, kaj je in kdaj je bilo bolje. Danes ni v redu, vsaj zame ne, za marsikatero svinjo pa je ...