Transparentnost
Kaj že pomeni ta tuja beseda? Slovar razloži: prosojnost, prozornost. A tu mi gre za posebni, družbeno aktualni pomen te besede. V soboto sem šel na knjižni sejem in nevede naletel ravno na predstavitev knjige s tem naslovom. Nanjo pa sem bil še posebej pozoren, ker je avtor te Transparentnosti dr. Franci Demšar, žirovski rojak, ki ga tudi osebno že dolgo poznam. V letih 1999–2000 je bil slovenski minister za obrambo, pred tem državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, pozneje slovenski veleposlanik v Moskvi. Zdaj je že od 2004 direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Je tisti, ki »deli« denar, v proračunu namenjen za znanost. Poznavalci vedo povedati, da ta delitev ne poteka »po domače«, ampak je imenovani naredil vse, da bi potekala čim bolj pregledno oziroma »transparentno«.
Knjiga se ne bere kot suhoparen znanstveni traktat, ampak bolj kot kriminalka. Avtor že na začetku pove, kako se je srečal s transparentnostjo, brž ko je postal minister za obrambo. Vodja kabineta ga je opozoril na nenavadno visoke stroške za reprezentanco najvišjih uradnikov ministrstva. Ti so, med drugim, vsak mesec naročili 80 (z besedo: osemdeset) steklenic viskija! Minister se je vprašal, za kaj potrebujejo toliko te opojne pijače. Da bi ga pili med delom, ni bilo videti. Ga nosijo domov, podarjajo obiskovalcem? Namesto da bi raziskoval, kam gre ves ta viski, se je novi minister odzval drugače. Z vodjo kabineta sta sestavila preprost skupinski obrazec, v katerega je vsak od šefov vpisal, kaj reprezentančnega potrebuje naslednji mesec, obrazec pa je bil take vrste, da so lahko te potrebe videli tudi vsi drugi. In kaj se je zgodilo? Kar naenkrat je potreba po viskiju izginila, poraba je padla z osemdeset na nič na mesec! »V resnici nisem uvedel nobenega ukrepa, uporabil sem le mehanizem transparentnosti, a učinek je bil neverjeten. Ko ljudje dojamejo, da niso več sami s seboj, ampak je njihovo vedenje javno, se začno obnašati povsem drugače.«
Nekaj podobnega se je zgodilo, ko so leta 1997 uvedli sistem Cobiss. V njem morajo odtlej vsi znanstveni raziskovalci vpisovati svoje nove objave, ti vpisi pa se uporabljajo pri vrednotenju njihovega dela. To sistemsko orodje je seveda javno, vpise si lahko ogledajo vsi. So transparentni. Rezultat: v letih 1997–98 in pozneje se je močno povečalo število objav. V zadrego pa je ta evidenca spravila tiste, zlasti razne pretekle veličine, ki so denar dobivali »na lepe oči«, ne glede na število objav.
Zdaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi podobno sistemsko orodje, politični Cobiss, uvedli kot obvezno za slovenske politike. Da bi morali ti tako kot znanstveniki nekam vpisovati, kaj so v določenem obdobju dobrega naredili za državljane, ki so jih neposredno ali posredno izvolili na njihove politične položaje. Ne le da so veliko nakladali, ampak da so kaj od naloženega tudi nekam pripeljali, do konkretnih rezultatov. Bi se učinki tudi na tem področju radikalno povečali?
Ko berem Demšarjevo knjigo, pomislim, da je njegova kategorija transparentnosti nekaj podobnega, kot je pojem integritete, ki ga uporablja predsednik KPK mag. Goran Klemenčič, drugi žirovski rojak v slovenski politiki. Oseba z integriteto (po domače: poštenjak) je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Transparentnost in integriteta, preglednost in poštenost sta tisto, kar nujno potrebujemo v javnem delovanju, in podpreti moramo vse, ki se trudijo, da bi se ti dve normi bolj uveljavili.
ivan kadunc
Janez Z Bleda
Tom Bombadil
Majda Effinger
Tom Bombadil
ivan kadunc