'Šajtrga' gnoja

Burna nevihta v Boznu dobi sončni podaljšek, ki ga moj Izbrani sprejme z levo dvignjeno obrvjo, kar pomeni: Ni bilo planirano. Seveda ne. Kriva je prijazna dama v knjigarni Athesia, ki pravi, da se splača prebrati kriminalke, ki se godijo na južnem Tirolskem. In obiskati tudi kraje zločina. Nekateri so umeščeni v dejansko okolje, ponekod so spremenjena imena. Priporoči mi nekaj naslovov in ogled najmanjšega mesta v Vinschgauu Glurnsa. Saj ni do tja niti devetdeset kilometrov, le cesta je 'žleht'. In ker moj Izbrani ljubi 'žleht' ceste, v dir. A samo do Merana. Potem pa ovinek, ovinek, ovinka, ovinki v hudi množini … Ampak tale Glurns, le deset kilometrov od švicarske meje, je res srednjeveški biser, v katerem živi malo manj kot devetsto duš. Popolnoma ohranjeno obzidje mesta, v katero lahko pridete skozi troje mestnih vrat. Zanimiva cerkev in v Krstiteljevem stolpu muzej svetovno znanega karikaturista, slikarja, risarja, ilustratorja in grafika Paula Flore. Nekoč naselje ob rimski Vii Augusti, v srednjem veku pomembno zaradi pretovora soli, južnega sadja, začimb in železnine. Leta 1233 je v njem deželno sodišče, leta 1519 pa je Glurns – ali Glorenza po italijansko – prizorišče najbolj nenavadnega sodnega procesa. Obtožena so krdela poljskih miši, ki pretijo, da bodo uničile žetev. Proces je trajal sedem mesecev, miši so imele tudi svojega zagovornika. Končni sklep sodišča: glodalci so glede na svoj ustroj in način življenja nedolžni, vendar morajo v štirinajstih dneh zapustiti polja. Za breje miši in komaj rojene mišonkice pa se rok podaljša za 14 dni. A sklep sodišča ni bil izvršen in tisto zimo je bilo v Glurnsu precej lačnih.

Druga, precej bolj kruta posebnost je bila rabljeva blazina. Saj veste: v srednjem veku zločince v mučilnico, nato na tnalo pa s sekiro glav'co preč. V Glurnsu pa so bili milostni in so obsojencem na smrt v majhno tolažbo privoščili na tnalu mehko blazino, preden je rabelj zamahnil. In izdelovanje rabljevih blazin je bila častna in dedna funkcija neke kmetije. Lokalnih kuharskih bukev nisem odkrila, pač pa priloženi recept. Le koga naj najprej povabim na dišeče gnojilo, sem razmišljala nazaj grede.

'Šajtrga' gnoja / Eine Karre Mist

Za 4–6 oseb potrebujemo: 1 kg zmletega mešanega mesa, 1 čebulo, 3 paradižnike, 1 pločevinko gob (300 g), 1 pločevinko koruze (150 g), 200 g sira gaude, 1 lonček smetane, 50 ml suhega belega vina, 3–4 žlice juhe, 1 lonček kisle smetane (180 ml), oljčno olje, sol, poper, timijan.

Na olju steklasto pre­pražimo sesekljano čebulo in dodamo meso ter na majhnem ognju pražimo 20 minut. Gobe in koruzo odcedimo, paradižnik zrežemo na ploščke. Gaudo naribamo. Naoljimo primeren pekač, damo vanj polovico praženega mesa. Nanj zložimo paradižnik, potresemo gobe in koruzo, prekrijemo z drugo polovico mesa. Prilijemo juho, vino in smetano. Solimo in po­pramo po okusu, dodamo malo osmukanega ali posušenega timijana. V pečici, ogreti na 200 °C, pečemo približno 40 minut, nato vzamemo pekač iz pečice, jed enakomerno potresemo s sirom, jo damo nazaj v pečico, da sir zadiši in skorjica postane zlatorjava.

Ponudimo z rižem in solato.

Pa dober tek!