Mir le za praznike in ob maratonu Franja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. november 2013 / 10:52

Trg v mestu pomeni zunanji prostor hiš in mesto srečevanja prebivalcev na vsakdanjih poteh in v prostem času. Škofjeloški Spodnji trg že dolgo ni več takšen, saj ga je gost tranzitni promet že zdavnaj spremenil v nevarno cesto.

Spodnji trg je v tisočletnem mestu nastal zato, da bi razbremenil prenaseljeno zgornjo teraso mesta. Že od nekdaj so ga naseljevali trgovci in obrtniki in še danes gre po poti nekdanjega cehovstva. V pritličju imajo meščani gospodarsko-poslovno dejavnost, v nadstropjih živijo in na trgih se družijo. Spodnji trg je s svojimi značilnostmi privlačen tudi za obiskovalce: tam stoji kašča, baročna cerkev privablja poglede, ob njej je nekdanja ubožnica. Celo vodnjak še stoji sredi trga … Takšen bi lahko bil Spodnji trg v Škofji Loki, če se ne bi njegovo življenje pred štirimi desetletji obrnilo v drugačno smer. Takrat je mesto praznovalo tisočletnico, doživelo je obsežna restavratorska dela, zgornja Mestni in Cankarjev trg ter bližnje ulice so zaprli za promet, ves primestni in regionalni promet je stekel po Spodnjem trgu. Začasno in z obljubo, da se bo to spremenilo, ko Škofja Loka dobi obvoznico.

Kot vemo, obvoznice po štirih desetletjih še vedno ni, promet, ki se skozi mesto vije v Poljansko dolino, pa je iz leta v leto večji. Kakšno je v takšnih razmerah življenje prebivalcev Spodnjega trga, Lontrčanov, smo skušali izvedeti v pogovoru z nekaterimi prebivalkami.

»Prometnica se nekaterim hišam popolnoma približa, prav vse pa so v varovalnem pasu regionalne ceste,« pove Ines Košenina. Varovalni pas varuje cesto, ne pa hiš ali v njih živečih ljudi. Spodnji trg je bil grajen za vprežne vozove, danes pa po njem hrumijo težki tovornjaki, ogrožajo varnost in zdravje ljudi, da o stavbah kot vredni kulturni dediščini niti ne govorimo. »Promet poteka ves teden od zgodnjih jutranjih do poznih nočnih ur, nekoliko se umiri le ob koncih tedna, povsem mir pa imamo le za praznike in ko je ob maratonu Franja zapora prometa,« povedo Jana Trepše, Polonca Košenina in Alenka Sekirnik. »Tako smo v hiše dobesedno zaprti po ves dan, stanovanj čez dan niti zračiti ne moremo, okna lahko odpiramo le z dvoriščne strani. Ko zvečer stopiš na hodnik, je tam takšen zrak, kot bi bil na avtobusni postaji. Hiše se tresejo, ker mimo njih vozijo težki tovornjaki, priklopniki, vozeč kamenje ali naloženo težko gradbeno mehanizacijo. Skoz mesto smejo brez kakršnega koli spremstva ali celo predhodnega tehtanja.« In navajajo: nekoč se je zaradi vibracij zrušil strop v hiši, spet pri drugi je tovornjak odtrgal zunanjo svetilko, v dežju ali snegu voda izpod koles brizga visoko po fasadah hiš ali po mimoidočih, ko se sneg začne spreminjati v umazano in slano brozgo, so hiše mokre do nadstropja. Tega je deloma kriva tudi slabo izvedena rekonstrukcija regionalne ceste izpred nekaj let. Pokrovi komunalnih jaškov noč in dan ropotajo pod kolesi. Stanovalke natanko vedo: za vsak avto se jašek oglasi dvakrat.

»Kanalov nam ne čistijo, ceste ne vzdržujejo. Pozimi morajo biti pločniki očiščeni, a na cesto se snega ne sme metati. Najbolje, da ga s samokolnico čez vežo pelješ na domače dvorišče,« razlagajo Lontrčanke. Večina hiš ima dostop le s ceste. Ines Košenina se spominja, kako sta z možem sredi devetdesetih let nekaj urejala v hiši in sta pred vhod pripeljala tri kubike peska. S tem se je za nekaj časa zaprl vozni pas, a takrat promet še ni bil tolikšen kot danes. Priznava, da si danes enakega podviga ne moreš več privoščiti. Sicer pa je za vsa dela potrebno prositi za soglasje direkcijo za cesto, ker gre pač za območje državne ceste, kjer si za obnovo pročelja ne moreš kar tako postaviti gradbenega odra. Sicer pa zakaj bi urejal hišno fasado, saj bo zaradi prometa tako ali tako hitro uničena, z grenkobo ugotavljajo prebivalke Spodnjega trga. Nekateri, ki so verjeli v skorajšnjo zgraditev poljanske obvoznice, ki bi prometno razbremenila Lontrg, že imajo takšno grenko izkušnjo.

»Preveč smo blagi in potrpež­ljivi,« zatrjujejo sogovornice. Če le za kratek čas ustaviš avto pred domačo hišo, da iz njega izstopi starejši človek ali bi rad odložil težji tovor, se za vozilom nagnete kolona vozil in priganja s trobljenjem. Kako nevarno je peš hoditi po Spodnjem trgu (in po njem hodijo tudi otroci v šolo in v glasbeno šolo v Puštal), vedo prebivalci, vedo pa tudi drugi, ki ne prihajajo več v ta del mesta. Na trgu ni več življenja, prostor je ne­prijazen, lokali v pritličjih hiš se zapirajo … O hrupu, gneči, slabem zraku, ki bi tudi v tem delu mesta terjal resne meritve, o posledicah za zdravje domačinov, ki so prepričani, da jih bodo take razmere prikrajšale vsaj za pet let življenja, bi lahko razpravljali ure in ure.

Lontrčani, ki so zelo povezani med seboj in si vse generacije želijo mirnejšega trškega življenja, so z mirnimi protesti že večkrat opozorili na svoje življenjske razmere in s tem želeli doseči, da bi se pospešili postopki pri gradnji obvoznice. Pa nič. Mnogi so z živci na koncu in napovedujejo ostrejše proteste. Sedaj nase opozarjajo s protestnimi zelenimi zastavami.