Preprosto rada imam ljudi

V foajeju Prešernovega gledališča je na ogled fotografska razstava Kranjčanke Tanie Mendillo z naslovom Skoraj jaz. Avtorica je ena tistih žensk, ki si upajo. Tokrat se predstavlja z akti znanih igralk.

V središče vašega najnovejšega fotografskega projekta Skoraj jaz, ki ga predstavljate v foajeju Prešernovega gledališča, ste postavili žensko. Ne naključno?

»Zakaj ženska? Zato, ker sem sama ženska in sem v življenjskem obdobju, ko še vedno iščem in raziskujem tudi žensko v sebi. V teh fotografijah je, kot že naslov pove, veliko mene. Za fotografiranje sem iskala pravo žensko, ne fotomodela. Žensko kot tako, na eni strani lepo, močno in na drugi strani skrivnostno, ranljivo. Ženske bolj občudujem kot moške. Po naravi sem estet in vidim več lepih žensk kot moških, a s tem ne mislim lepote v klasičnem smislu, lepote na prvi pogled. V vsakem človeku je nekaj lepega. Drži, ženske me zelo zanimajo, seveda pa ne zgolj ženske, zanimajo me ljudje nasploh in rada jih fotografiram. Včasih se mi zdi, da fotografijam brez ljudi preprosto nekaj manjka.

»Tania ve, kaj išče v svojih modelih: ne zgolj lepe zunanjosti, ki sicer že na prvi pogled lahko pripelje do všečnosti. V modelih išče nekaj več, nekaj, kar ji anonimne mladenke, željne modnih brvi in resničnostnih šovov, ne morejo ponuditi …,« je zapisal vaš fotografski mentor Rajko Bizjak. Ste zato pred objektiv povabili štiri umetnice, znane dramske igralke?

»K fotografiranju sem povabila štiri slovenske igralke Mojco Funkl, Ivo Kranjc, Darjo Reichman in Vesno Pernarčič. Iskala sem prave ženske, ki se zavedajo sebe in svojega telesa, so samozavestne in imajo izoblikovan jaz. Vsaki posebej sem opisala svoj projekt in želje, predstavila sem jim svoje dosedanje fotografsko delo in so se brez zadržkov odločile za sodelovanje. Potem sem upala le še, da se bodo na fotografiranju znale odpreti …«

Še posebej ker ste k sodelovanju povabili tudi ukrajinskega slikarja, ki živi v Sloveniji, Eduarda Belskyja ter scenografko in kostumografinjo Vasilijo Fišer …

»Eduarda sem povabila potem, ko sem pred časov v Kranju videla razstavo njegovih slik in grafik, katerih osrednji motiv je ženska. Navdušena sem bila, kako lepo zna videti ženske. Moški žensko telo običajno vidijo v erotičnem smislu, njegove slike pa izžarevajo drugačen pogled na žensko, odkrivajo še nekaj več. Na fotografiranju je bil on naša moška energija. Medtem ko sem jaz fotografirala, je on slikal. Ko zdaj gledam nazaj, je šlo za čisto improvizacijo. Nisem točno vedela, kaj bo nastalo, sem se pa v najbolj iskrenem smislu prepustila občutku. Vasilija je s seboj prinesla celo torbo različnih tančic, oblek, pokrival, tako da sem se lahko igrala s prikrivanjem in odkrivanjem hkrati. Rada ne pokažem vsega oziroma pokažem drugače. To fotografiranju tudi daje navdih.«

Dodaten navdih vam je bilo tudi okolje, v katerem ste fotografirali. Tokrat ni bil fotografski studio.

»Večino fotografij sem posnela v propadajočem hotelu Bellevue nad ljubljanskim Tivolijem. Pro­stor se je izkazal za fantastičnega. Okolje ni bistveno, je pa zelo pomembno, saj fotografiji daje pravo vzdušje, a pri tem ne prevzema vodilne vloge. Všeč so mi grobi, degradirani prostori, ki pa imajo hud karakter … Sicer se za fotografiranje zgodb, ki si jih zamislim, vedno predhodno dobro pripravim, hkrati pa zgodbo »pišem« tudi na terenu samem. To mi omogoča smisel za vizualno. V prostoru se hitro znajdem; ne glede na to kje sem, hitro najdem nekaj, kar bom uporabila pri fotografiranju, naj bo to kotiček uničene hotelske sobe, razbito steklo na tleh, zarjavela balkonska ograja …«

Kakšni so vaši občutki, ko slačite igralke, igralce? Že tretje leto tudi fotografirate ansambel Prešernovega gledališča za aktualno repertoarno knjižico. Lani ste jih v skladu z geslom sezone »Vloge, pisane na kožo« slekli do kože?

»Delo z ansamblom Prešernovega gledališča je pravi užitek. Z njimi se počutim, kot da sem doma. So zanimivi, čeprav imajo tudi svoje zahteve. Nimam strahu niti treme pred njimi, nasprotno, vedno znova v njih vidim potencial. Predstavljajte si občutek otroka, ki ga pripeljete v Disneyland. To občutim, ko fotografiram v Prešernovem gledališču. Lani so bili ob moji ideji sprva šokirani, ampak ko so začutili mojo iskrenost pri delu in da svoje kože niso »prodali« kar tako, smo odlično sodelovali.«

Ste fotografinja z zelo širokim obzorjem, zanimajo vas različne vrste fotografij, kot avtorica ali organizatorka sodelujete tudi v različnih projektih. Vas ta širina nikoli ne utrudi?

»Nekaj let sem bila pre­pričana, da je z menoj nekaj hudo narobe. Ni mi bilo jasno, kako lahko ljudje vedo, kaj hočejo, in potem to počnejo celo življenje. Mene je vedno zanimalo veliko stvari, prepričana sem bila, da moram vse preizkusiti. In vsak preizkus sem vzela zelo resno, bila sem vizažistka, stilistka, delala za različna modna podjetja v ZDA, na Dunaju sodelovala pri fotografiranjih za modne agencije in studie, naučila sem se tetoviranja, še pred nekaj dnevi sem nekomu narisala tatoo. Svojim trem hčeram vedno rečem: vse, kar Janezek zna, mu enkrat v življenju lahko prav pride. Vse, kar znam, še vedno delam. Zadnjih nekaj let se intenzivno ukvarjam s fotografijo. Fotografiram modo, portrete, otroke, poroke in vselej me pri tem vodi izziv. Ja, tudi poroka so ljudje, jaz jo vzamem kot zgodbo nekega para in verjemite mi, vsaka zgodba je drugačna. Na obeh mojih spletnih straneh lahko spoznate moje delo zadnjih let.«

Naslov razstave je Skoraj jaz. Kaj še manjka do naslova Popolnoma jaz?

»Ne vem, ali to bo kdaj. Ne sprejemam instituta popolnosti. Zame je popolno edino tisto, kar se me dotakne. Sicer pa sem nekakšna »no regrets person«, ničesar ne obžalujem. Delala sem napake in dobre stvari. Vselej pa sem se kaj naučila. Nikoli nisem imela dolgočasnega življenja, prej nasprotno, moje življenje je bilo vedno precej burno. Pravzaprav je vse, kar delam, nekako »skoraj jaz«. Pomembno je, da vse, kar delam, delam iskreno. To šteje in tega se bom držala tudi v prihodnje. V mislih imam že nadaljevanje tega projekta. Naslednje zgodbe z Nano Milčinski, Pio Zemljič …«

Ah, spet ženske …

»Mogoče bo tudi kakšen moški. Ne želim se omejevati. Vrata so odprta vsem potencialom, ki jih bom znala in zmogla v danem trenutku zagrabiti. Zraven pa je treba še kaj malega zaslužiti s kakšno poroko, modno zgodbo …«