Tekaški gral

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 21. november 2013 / 13:49

Ljubitelji teka v naravi, mestu ali na »tekočem traku« imamo več želja, ne samo en cilj.

New York – Tek ni moda, tek je koristno porabljen prosti čas. Eden od ciljev vsakega tekača je prav gotovo ta, da mu tek preide v »kri«, v vsakdan, vsakdanje opravilo, vendar ne v obsesijo. Pravilno doziranje, zdrava uporaba tekaških copat, zmerna poraba pravilno odmerjenega časa in pametna količina z leti spodbudi željo, da bi se bilo lepo udeležiti kakega svetovno priljubljenega maratona.

Lili Gantar Žura je naša stalna dopisnica s svetovno znanih maratonov. Še ne dolgo nazaj se je odločila, da bo vsaj enkrat na leto svoje domače tekaške proge zamenjala z svetovno znanimi ulicami, cestami, bulvarji. Letos se je newyorškega maratona udeležila že drugič, zato smo jo povprašali, kako se sploh pride na tako znano in množično prireditev, kakšna je »birokracija«, kakšna je pot in za nas, Gorenjce, sploh pomemben podatek: ali se splača?

Začetek je drag

»Ker sem bila že udeleženka maratona, imam lahko prijavo na maraton urejeno kadarkoli oziroma mi ni treba znova dosegati norme. Prijavila sem se prek italijanske turistične agencije, ki organizira obisk maratonov po vsem svetu. Fantje iz Ovenuque Runninga iz Modene so zelo prijazni, zanesljivi in tudi cenovno so proti drugim takšnim agencijam ugodnejši. Ni pa to potovanje takšno, kot bi si ga organiziral sam, se pravi poiskal najcenejši hotel v ponudbi na trgu. Startnina stane 350 evrov, torej za 50 evrov višja, kot če se prijavljaš sam.«

Energija, ki je ne pozabiš

»Kdor je že bil v New Yorku, ve, da ima mesto posebno energijo, tako kot je nima nobeno drugo mesto na svetu. Recesija se pozna tudi pri tem, da so bile vrečke z vsebino, ki jo dobiš za startnino, zelo osiromašene, kar je veliko drugače kot pred tremi leti, saj je startnina za moje pojme visoka. V vrečki so bila napisana kratka navodila za udeležbo, štartna številka in majica za tek, bilo je še nekaj reklamnih materialov. Predvsem je dvig štartnih številk povezan s sejmom, kjer prodajajo športno opremo, ki pa je cenovno dokaj ugodna (npr. superge, ki jih uporabljam, so stale sedemdeset evrov, pri nas pa 120; majice za tek stanejo od 14 do 20 evrov). Iz hotela smo se odpravili zgodaj zjutraj, in sicer ob 5. uri, ne glede na čas starta, ki si ga imel. Sam prihod na start je trajal skoraj dve uri in pol pa še potem si moral znova skozi vse kontrole, kar je zelo upočasnilo prihod. Start je potekal v treh valovih z enourno razliko in v vsakem valu so bile tri cone (modra, oranžna in zelena – pa še v teh conah je bila razporeditev glede na čas). Proge vseh con so se združile šele po petih kilometrih. Gneče med tekom sploh ni bilo oziroma res lahko začneš teči tako, kot je treba. Imela sem tudi srečo, da sem startala v prvem valu, takoj za tekmovalci oz. skupaj z njimi, in sem bila na mestu za čakanje samo eno uro. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi startala v tretjem valu, ki je imel start čez dve uri. Mraz na startu je velik problem. Kaj obleči, da lahko med tekom odvržeš, je »znanost«. Ker mi nekako »noge niso hotele teči« zaradi mraza, sem potem na cesti pobrala majico in jo oblekla, ker me je zelo zeblo. Tečeš po različnih četrtih, skozi celo mesto. Okrepčevalnice s pijačo so bile vsaki dve milji, medtem ko je hrana šele na 34. kilometru (tukaj mislim na gel). Drugače kot pred tremi leti so okrepčila ponujali gledalci: banane, pomaranče, piškote …«

Splača se

»Veliko je tudi zdravniških ekip na terenu, ki so vse pogostejše proti cilju. Po prihodu v cilj pa se vedno spomnim na bitko na Sutjeski. Vsi dobimo folijo, se vanjo zavijemo in hodimo. Na vsakem koraku srečuješ medicinsko osebje, ki takoj pride do nekoga, ki kaže kakršnekoli težave. Na izhodu smo dobili še topel pončo, tako da sem brez težav šla do hotela, čeprav je bilo še vedno zelo mraz. Vsekakor je razlika med našim, ljubljanskim maratonom, pa ne v organizaciji teka, ki je prav tako vrhunski, temveč v energiji gledalcev, ki spremljajo tek, in po drugi strani številu udeležencev, ki jih je na newyorškem maratonu petdeset tisoč,« končuje Lili Žura in odgovarja vsem Gorenjcem, da se splača …, ker gre zagotovo za nepozabno tekaško avanturo.