Edini namen so lepše in boljše Jesenice

Ahmed Pašić, Jeseničan z doktoratom znanosti, se je iz Singapurja, kjer je živel in delal šest let, letos vrnil nazaj na Jesenice. Osnoval je civilno iniciativo Ejga – za lepše Jesenice, ki je do danes pridobila že dva tisoč članov. Lepšajo zanemarjene kotičke mesta, pomagajo ljudem v stiski. Združuje jih geslo: Ker imamo radi Jesenice.

Ko ste se letos vrnili iz Singapurja v rojstne Jesenice, ste rekli, da ste Slovenijo in Jesenice zelo pogrešali. A hkrati vas je v rojstnem mestu marsikaj zmotilo. V kakšne Jesenice ste se vrnili?

»V nekem smislu so bile lepše, obnovljenih je bilo več fasad, športna dvorana Podmežakla je dobila novo podobo, prav tako Stara Sava. To vse je bilo lepo videti in je bilo pozitivno presenečenje. A na drugi strani je v tem času veliko mladih, tudi mojih prijateljev, odšlo z Jesenic, odšli so v Avstrijo, Švico, na Švedsko, v Ljubljano in malo verjetno je, da se bodo na Jesenice kdaj vrnili. Problem je v tem, da ni služb, da določeni deli mesta že desetletja vegetirajo, da so ceste v katastrofalnem stanju, da nimamo nekega osrednjega otroškega igrišča, osrednjega parka s sprehajališči. Najbolj pa me je zmotila zanemarjenost nekaterih delov mesta, zanemarjene ograje ob glavni cesti v mesto, zidovi, fasade ... Da ne govorim o železniški postaji ... Šest let sem živel v Singapurju in njegova čistoča in urejenost človeku zlezeta pod kožo.«

Lotili ste se majhnih akcij, začeli z urejanjem otroških igrišč, barvanjem ograj ...

»Enostavno smo rekli: skušajmo nekaj narediti sami, skupaj, za lepše in boljše Jesenice. In tako se je začela cela zgodba.«

Na Facebooku ste osnovali iniciativo, ki se je začela širiti kot požar in danes ima že dva tisoč članov. Ste pričakovali tak odziv?

»Na začetku sem bil sam, potem nas je bilo par, pa malo več in še več in niti v sanjah si nisem predstavljal, da nas bo čez štiri, pet mesecev že skoraj dva tisoč. Vse to so ljudje, aktivisti, prostovoljci, ki so pripravljeni delati zastonj, lepšati mesto in pomagati socialno ogroženim. Med nami so tako Slovenci, Bošnjaki, Makedonci, Srbi, so stari in mladi, zaposleni, brezposelni in upokojenci. Na začetku, ko smo odprli skupino, sem zapisal, da bomo vsakih štirinajst dni naredili eno majhno akcijo. Nimamo sponzorjev, nimamo podpore občine, zato je toliko bolj neverjetno, da so se stvari tako razmahnile, da imamo zdaj že skoraj vsak dan novo akcijo ...«

Poleg lepšanja mesta – največja akcija je bilo urejanje glavne železniške postaje – ste se lotili še dobrodelnosti in v štirinajstih dneh zbrali in razdelili tri tone in pol hrane skoraj sto družinam, pomagali brezdomcem. Je socialna stiska na Jesenicah res tako velika?

»Ideja je bila, da bi pomagali petdesetim družinam, ki so v socialni stiski in niso na seznamu nobenih humanitarnih organizacij. Gre za ljudi, ki se nočejo izpostavljati in do njih smo prišli z ogromno terenskega dela. Ko smo akcijo zbiranja hrane začeli, smo v samo desetih dneh zbrali tri tone in pol hrane, večino od posameznikov, in na koncu s paketi razveselili 95 družin vse od Žirovnice do Mojstrane. Na terenu vidiš, da ljudje dobesedno rabijo – hrano. Bilo je veliko solz, hvaležnosti, pri čemer smo jim zagotovili, da niso sami krivi, da so v socialni stiski, da je pač cela država v slabem položaju in da se vsakomur lahko zgodi, da bo jutri sam potreboval paket ... Ob tem pa je zelo pomembno, da smo jih povabili k sodelovanju pri novih akcijah, kajti tudi če so brezposelni, so lahko še vedno koristni, če ne drugače, kot prostovoljci. Eden od naših ciljev je namreč tudi ta, da skušamo prebiti to apatičnost, vdanost v usodo. Je pa dejstvo, da brez novih delovnih mest ne bo izboljšanja stanja in bodo Jesenice na dolgi rok umirale. Zato bi morala biti prioriteta, da pritisnemo na državo, da ustvarimo strategijo ustvarjanja novih delovnih mest.«

Ste prva večja civilna iniciativa, ki je zaživela na Jesenicah. Se vam zdi, da doslej ni bilo potrebe po takšnem aktiviranju ali pa je kriza med ljudmi sprožila ta pozitivni naboj, da želijo nekaj spremeniti na bolje?

»Mislim, da so ljudje v Sloveniji v zadnjih petih, sedmih letih siti krize, korupcije, kraj, pesimizma, apatije. Ko smo se pojavili mi, ki želimo nekaj spremeniti na bolje, ki gremo pozitivno naprej, so se morda prav zato vključili. Kot neke vrste upor proti črnogledosti, pesimizmu. O nas so začeli poročati tudi večji nacionalni mediji in nas postavili za zgled, da se v teh težkih časih s solidarnostjo da razbijati depresijo, pesimizem, črnogledost, črne gospodarske napovedi.«

Zdaj vas je dva tisoč, do kam se lahko razširite?

»Koliko bo članov v prihod­nje, nas sploh ne zanima. Tisto, kar je pomembno, je, da še naprej delamo dobro. Zato razmišljamo le o tem, kaj še narediti in kako to širiti naprej.«

Hkrati s pohvalami pa so se začeli oglašati tudi očitki, češ da je v ozadju politični interes, nekateri vam očitajo samopromocijo, eden bolj grobih očitkov je, da gre celo za muslimansko zaroto. Kako jim odgovarjate?

»Meni je ljudi, ki živijo v strahu in sovraštvu, iskreno žal. Žal mi je, da se ne zavedajo, da bomo v tej ozki dolini na dolgi rok preživeli le, če bomo držali skupaj. Ne v sovraštvu, ampak v sodelovanju.«

Nekateri člani iniciative vas pozivajo, da kandidirajte za župana Jesenic. Boste prihod­njo jesen med kandidati?

»O tem sam osebno nisem nikoli razmišljal. Ideje so se zdaj pojavile, vse pa je odvisno od skupine, a zaenkrat je o tem še prezgodaj razmišljati. Zadeva bo v javni razpravi prihodnje leto in odločila bo skupina.«

Kaj pa iniciativa? Se bo spremenila v politično stranko in šla na lokalne volitve?

»Iniciativa se zagotovo ne bo preoblikovala v politično stranko. Kaj se bo dogajalo v prihodnosti, bo v celoti odvisno od članov in temu bomo sledili. Še enkrat pa poudarjam, da ne bom dovolil, da se iniciativa prelevi v klasično politično stranko. Kot sem že večkrat dejal: naš edini namen so lepše in boljše Jesenice.«

Po izobrazbi ste doktor znanosti, a po vrnitvi domov v Slovenijo ste ostali brez službe. Kako preživljate družino?

»Živimo od otroških dodatkov in prihrankov. Do službe ne morem kljub doktoratu znanosti, mednarodnim izkušnjam in tekočemu znanju angleščine. Pišem prošnje, a ne pridem niti do razgovora ... In ob tem se človek vpraša, ali je nekaj narobe z mano ali pa morda s to državo. A sam sebi nočem dovoliti, da ne bi nič počel, želim delati, se tudi osebno razvijati, ustvarjati. Če ni službe, potem delam nekaj koristnega za mesto, za družbo.«

Kako so se življenja v Sloveniji navadili člani vaše družine, žena Haslindah, ki je Malezijka, in oba otroka, petletna Safiya in polletni Shamil?

»Safiya zelo rada hodi v vrtec, našla si je prijateljice in že govori slovensko, z zanimivim naglasom. Žena in sin sta še doma, žena pogreša prijateljice, azijsko hrano, pravi pa, da komaj čaka sneg. Pridejo pa tudi težki trenutki, ko jo zgrabi domotožje, in skušamo ji pomagati s tem, da jo vključujemo v naše dejavnosti. Ker je po izobrazbi učiteljica angleščine, upa, da bo po koncu porodniške dobila delo, bodisi v kakšni šoli, turistični agenciji, ki posluje z Azijo ...«

In katera bo naslednja akcija iniciative?

»V teh dneh zbiramo darila za učence Osnovne šole Poldeta Stražišarja, iščemo fasaderja, ki bi bil pri­prav­ljen urediti fasado šole, priprav­ljamo se na drugi debatni večer, konec meseca bomo imeli dobrodelni bazar, z izkupičkom katerega bomo pomagali preprečiti deložacijo jeseniške družine ... Pomagali bomo, dokler bomo le lahko ...«