Lov v tretjem tisočletju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 14. november 2013 / 11:26

Z razstavo likovnih del z naslovom Očetnjava akademskega slikarja Mita Gegiča so v petek v Sokolskem domu v Škofji Loki odprli letošnjo razstavno sezono. Sprehod po razstavi vam tokrat omogoča tudi odprt lov.

Sokol je ptica lovec, sokoli in sokolice, združeni v telovadnem društvu, so bili domoljubi. Razstava »lovskih scen« v likovnih delih: slikarskih platnih, prostorskih postavitvah in fotografskem performansu akademskega slikarja Mita Gegiča, ki jim je avtor namenil enoten naslov Očetnjava, torej sodi v Sokolski dom. Od preteklega petka do 29. novembra, ko je na ogled v tem loškem hramu kulture, zagotovo. Očetnjava kot domovina? »Ali po nemško »vaterland«. Kar vidite na razstavi, je moj komentar na to, kako se družina oblikuje v kontekstu države,« uvodoma razloži Mito Gegič, čigar umetniška govorica se v zadnjih letih naslanja na motiviko lovstva. »To izhaja iz moje družine, dedek po materini strani je strasten lovec. Pravi lovec. Pošten lovec. Iz mladosti se spominjam družinskih večerij v lovski sobi, lovskih trofej, srnjakov, gamsov, kozorogov, ki so me »gledale« s sten, velikega kočevskega medveda …,« o motiviki, ki jo kot likovno sredstvo uporablja za razlago svojega pogleda na svet, dodaja avtor tokratne razstave, prepričan, da je prav lovstvo odličen poligon za dajanje izjav o odnosih med človekom in naravo, človekom in živaljo, človekom in državo, človekom in smrtjo … Tema lova ne pripada le Slovencem, ampak je skupna številnim ljudstvom po svetu in je univerzalna.

»Bistvo umetnosti je izjava. Če ni izjave, ni umetnine. Ne glede na različne estetike je izjava je tista, ki umetnini določa obstoj v nekem času, saj se z njo opredeljujemo do nečesa. Tako umetnost ni le dodaten glas komentatorja ali jeznega opazovalca, ampak je glas soustvarjalca. Ta razstava je popolna izjava o mojem delu in nazoru,« nadaljuje Mito Gegič, ki se po nekaj skupinskih razstavah tokrat v Škofji Loki, kjer zadnja leta živi in ustvarja, prvič predstavlja samostojno. Razstava je izbor del zadnjih treh let. Na ogled je več platen velikega in cikel »stražnih stolpov« manjšega formata, ki jih prekinjajo in hkrati dopolnjujejo prostorske postavitve od trofeje na steni, »odpada« rogov­ja v steklenem kubusu do sr­njakovih rogov ob vhodu v mesoreznico in njegovih nog na izhodu iz nje. Del razstave je namenjen tudi fotografskemu performansu z naslovom Revir, ki ga je avtor pripravil s fotografom Janezom Pelkom.

Mito Gegič eksperimentira. Motive za svoja dela poišče na svetovnem spletu, in preden jih začne v hiperrealistični maniri prenašati na platno, slednjega natančno prelepi s samolepilnimi trakovi in potem nanje nanaša barvo. »Med slikanjem opazuje motiv – kot lovec, ki opreza za divjadjo in jo, ko jo ugleda, opazuje. Z dokončanjem slikanja lahko primerjamo uplenitev ali ustrelitev divjati. Nato sledi raztelešenje …,« v spremni besedi med drugim piše Denis Volk. Gegič nato raztelesi sliko, posamezne trakove odtrga s platna, jih sortira in jih pozneje znova nalepi na isto ali drugo platno. Iz poslikanih trakov sestavi novo sliko. Na njih so mrtve živali, lovci med lovom, od matere pohvaljen sin z ubitim zajcem v roki … Videno v gledalcu vzbuja strah. »Zakaj bi nam moralo biti lagodno ob gledanju slik, ki želijo predvsem ljudi zbuditi iz otopelosti, apatije in jih narediti angažirane. Če se nekdo zgrozi in reče »fak«, ima prav. Saj je »fak«,« še razmišlja Mito Gegič, ki s slikami išče izraz, izjavo, potenco in jih zato radikalizira. Slika po robu. »Slika ne more biti zgolj hermetično vase zaprta umetnina, ki ne odraža sveta okrog sebe. Umetnina je iz tega sveta, z njim se povezuje, ga komentira, navaja. Slika je relevanten medij, če raziskuje, kar doživljamo.« Na razstavi v Sokolskem domu to drži.