Naša mala ulica

Med tako prijetnimi, prijaznimi stanovalkami se mi je zahotelo, da nekaj malega napišem: gospe Vida Rozman, Ladislava, Ivanka, Barbara … vso našo skupino sem obkrožila štiriperesna detelja, Deteljica sreča.

Takoj zjutraj, ko zapustimo sobo, se ozremo proti gospe Vidi. Po navadi je že odprto in nas pričaka z vedrim pogledom in pozdravom za dobro počutje vsega dne.

Potem je odhod, vsaka po svoji poti in želji. Popoldan, proti večeru, ko se srečamo, se malo pogovorimo in se vrnem v kotiček, svojo sobo. Zaželimo si mirno spanje in prijetne sanje. Posebno pa se moramo zahvaliti gospe Vidi Rozman: kako ona zna pristopiti k sočloveku! Vsemogočni, najvišji ji je podaril to sposobnost, tako bistro glavo.

Sestavni del našega življenja so prijetnosti in neprijetnosti. Vsem nam je položeno že v zibelko – košarico za življenje naprej!

Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko mene in tebe na svetu več ne bo.

Detelja, stanovalka Doma dr. Janka Benedika (ime in naslov hranimo v uredništvu)