Slovenska hokejska realnost

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 12. november 2013 / 16:44

Stanje v slovenskem hokeju je v sezoni, ko bo članska reprezentanca Slovenije doživela zgodovinski nastop na olimpijskih igrah, kaotično, zaskrbljujoče. Panoga, s katero se Slovenci dolga desetletja s ponosom hvalimo, je blizu dna. Za marsikatero drugo panožno zvezo bi nastop na OI pomenil nov zagon, nov mejnik. Le v našem hokeju je drugače. Namesto da bi se v dvoranah trlo gledalcev, da bi bilo zanimanje na višku in da bi bil hokej v središču pozornosti, pa spremljamo bledo sezono, ki zanima zgolj najzvestejše hokejske navdušence.

Svetli prebliski, ki vsaj malo dajejo upanja na boljše čase, so. Na Jesenicah se v prenovljeni Podmežaklji spet trenira, igra tekme. Pri HD mladi Jesenice so sicer zaradi krčenja programa ob precej višjih stroških treninga ostali brez članske ekipe in ekipe do dvajset let, zato pa se je dobro zapolnila hokejska šola in ostale mlajše selekcije. Doseženi dogovor, po katerem so se igralci iz lanske ekipe U20 priključili umetni ekipi Team Jesenice, je prav gotovo eden izmed svetlih prebliskov. Team Jesenice je projekt, ki ga je Hokejska zveza Slovenije začela dobronamerno, toda če ekipa ne bo kmalu dobila pravega vodstva in doživela posvojitve pod jeseniško streho, se bojim, da bo po olimpijskih igrah (upam, da ne že prej) projekt doživel finančni zlom. To bi bil nov hud udarec jeseniškemu hokeju. Takšen črni scenarij lahko ob pametnem dogovarjanju s HZS-jem preprečimo le Jeseničani sami. Zveza je rešilni obroč vrgla, za uspešno reševanje pa je potrebno pozabiti na zamere. Kar nekaj skupinic sedaj želi nekaj rešiti, a žal trenutno vlečejo vsaka na svojo stran. Dokler ne bo spoznanja, da je jeseniški hokej samo eden in da z bogato dediščino tradicije jeseniškega hokeja lahko opravljamo samo vsi Jeseničani skupaj, rešitve ne bo. Da imamo hokej še vedno radi, je dokaz obisk na tekmah »umetne« ekipe Team Jesenice. Skoraj šeststo gledalcev na posamezni tekmi, brez posebne propagande, marketinških aktivnosti je dokaz, da zanimanje obstaja. Ta ekipa mora preiti v domeno Jesenic. Za to je pa potrebno postoriti kaj več tudi širše na samih Jesenicah. Čas je, da se najde nekdo, ki bo spoznal svojo družbeno odgovornost in presekal ta gordijski vozel.

Če se ozremo še malce širše, je zagotovo za slovenski hokej pozitivno tudi obujanje članskega hokeja v Celju in vztrajanje hokejskih zanesenjakov v drugih slovenskih klubih, da kljub težkim gospodarskim razmeram še pogumno delujejo. In če se je Hokejska zveza Slovenije izkazala s pomočjo jeseniškemu članskemu hokeju, pa se je sedaj žal pokazalo, da krovna organizacija nima ne vizije in ne strategije razvoja slovenskega hokeja.

HZS je edina panožna zveza, ki svojemu državnemu prvenstvu ne posveča nobene pozornosti. Tudi v drugih panogah klubi igrajo v mednarodnih ligah (košarka, odbojka, rokomet), pa so jim državna prvenstva še kako pomembna. Dodajajo jim tudi pokalna in superpokalna tekmovanja. HZS pa je članske ekipe kar poslala v tujino. Da ne bo pomote, nisem proti mednarodnim tekmovanjem, s katerimi zagotovo ohranjamo vsaj stik s sosedi. Ne razumem pa, zakaj ni volje, da bi tekmovanje vodili v Sloveniji ter ga poimenovali slovensko prvenstvo. Zagotovo bi se našel čas tudi za sodelovanje Telemach Olimpije v državnem prvenstvu. Jeseničani smo ga v preteklosti vedno morali! Očitno je Strokovni svet HZS povsem ignorantski do kvalitetnega domačega tekmovanja. Za mene je tudi ne­sprejemljivo kar uradno stališče vodilnih v HZS, da naj mladi perspektivni igralci raje poiščejo svojo prihodnost v tujini in to že pri petnajstih, šestnajstih letih. Res so nekateri uspeli po tej poti, toda veliko več fantov se je izgubilo v povprečju in relativno hitro zaključujejo svojo športno pot. Marsikdo od fantov, ki so sedaj v tujini (pa tu ne mislim članskih reprezentantov), bi lahko iskal priložnost v domačih članskih ekipah, vendar pod pogojem, da bi HZS zagotovila kvalitetno in izenačeno tekmovanje v domačem okolju. Tako kot sedaj kažejo rezultati naših ekip v IHL, pa z amaterskim pristopom, katerega glavni zagovornik je predsednik HZS, ni možno igrati enakovredno niti v tem drugorazrednem tekmovanju. Posledično so prazne tudi dvorane, manjše je zanimanje sponzorjev, medijev. Skratka, Hokejska zveza brez vizije in strategije spi na lovorikah iz preteklosti, slovenski hokej pa v tem trenutku drvi proti dnu. Namesto da bi po olimpijskih igrah poizkušali naskok na skupino A, se nam lahko dogodi izpad v 2. Divizijo. Čas je za alarm. Po olimpijskih igrah bo prepozno!

Branko Jeršin