O obisku v ZDA in pripravnici Maji

Z delegacijo odbora evropskega parlamenta za zunanjo politiko (AFET), ki jo je vodil Nemec iz kroga Angele Merkel, sem bil na delovnem obisku v Washingtonu. Imeli smo si veliko povedati, prevladovala je kriza zaupanja, zgodba o prisluškovanju, ki se še širi. Prvič sem videl kongresnike, senatorje, uradnike, Belo hišo v veliki zadregi, ko ne vedo, kako in kaj. Zadrega ni toliko zaradi razkritih dejstev, nelagodje povzroča nemoč, ko ne vedo, kaj vse se lahko še pojavi. V strahu so. Razmer ne obvladujejo (več), že dolgo ne, a nikomur tam ne pade na pamet, da bi koga iz tujine klical na pomoč. Kar so si zakuhali, bodo morali prežvečiti sami. Ne bo lahko, zahteva čas, načeto zaupanje se ne povrne čez noč, potrebne so in bodo še nove spremembe delovanja, predvsem pa se morajo spremeniti sami. Krizo je potrebno preseči in se potruditi, da začnejo(mo) znova in bolje. Brez tega javnost ne bo verjela politikom, ne v ZDA, še manj v Evropi.

Je doma kaj drugače? Kriza zaupanja močno obremenjuje vsakdan, je pa tudi pomembna razlika. V ZDA se s problemi politike obremenjuje bistveno manjši delež ljudi kot pa v Evropi. Ljudje se trudijo preživeti, morajo zaslužiti, iščejo priložnosti, morajo biti prijazni, pozitivni, da bi prepričali delodajalce, partnerje, kupce ... Verjeli so, da se npr. proračunska blokada, kakršno so imeli nedavno, ne more zgoditi, pa se je po šestnajstih letih ponovila. Nič več ni, kot je bilo! A je šlo gospodarstvo v tem času svojo pot. Ima svojo logiko, drugačne prioritete, saj tam vedo, da jim država pri preživetju kaj dosti ne more pomagati. Blokada je prizadela javne uslužbence (začasno), druge veliko manj.

Pri nas gre v politiki vse veliko bolj zares, na nož, vsaka izjava zunanjega ministra, ko spregovori o proračunu, postane usodna za vlado, državo, gospodarstvo ... V njegovi funkciji v zunanjih odnosih ga javnost sledi z manj zanimanja. Delež upokojencev v Sloveniji je veliko večji kot v ZDA.

Res pa je, da je naše gospodarstvo v krizi, preveč zadolženo, posledice neuspešnih privatizacij v najbolj nepravem času so usodne. Gospodarstvo je v kreditnem krču, investicijskem krču, zaposlovalnem krču ... Javnost pričakuje, da bo vlada rešila vse probleme države in gospodarstva, pa se to ne bo zgodilo. Spremembe na bolje bodo postale mogoče šele, ko se bomo začeli spreminjati in prilagajati sami. Omahovanje, obžalovanje, pomilovanje niso take spremembe, potrebujemo kaj več. Politika mora tudi od gospodarstva zahtevati, da se prebudi, zgane, odzove, poskrbi za preživetje ... Vlada s takim in tem ministrom za gospodarstvo ni verodostojna, še manj pa je operativna.

V času dveh mandatov v Bruslju je bilo v moji pisarni veliko pripravnikov in pripravnic. Najbolj je presenetila Maja iz Ljubljane, ki je nedavno prišla za tri mesece in takoj pokazala, iz kakšnega testa je. Odzivala se je celovito, operativno. V Strasbourgu je z odliko izpeljala likovno razstavo tetraplegika Vojka Gašperuta. Rad imam samozavestne sodelavce/ke, ki so vsem v pomoč. Po mesecu in pol mi je nekako v zadregi sporočila, da je (že) našla trajno zaposlitev in se opravičila za morebitne nevšečnosti v zvezi s predčasno prekinitvijo pogodbe. Nobenih zadreg ni, le čestitke! Verjamem, da je v Sloveniji še veliko mladih, kot je Maja, ki je končala evropske študije v Bonnu.