Jure Cuderman: Srečnež na vodni pogon

Kranj – Jure Cuderman je eden znamenitih predstavnikov kranjske generacije letnika '72 in njegov hobi je malce drugačen od drugih. Raje napišem hobi kot pa »način življenja«, da ne bi pomislili, da je tako zrela oseba, kot je Jure, postala odvisna od športne rekreacije oziroma bolj natančno od tekanja.

»... kakor se je težko spremeniti, spreminjati, svoje navade, delovanje, razmišljanje ... Pred tremi leti smo imeli v družbi izvrstno predavanje Moč polne angažiranosti. Predavatelj je tematiko predstavil tako živo in učinkovito, da sem se močno zamislil nad svojim življenjem, nad tem, kaj in kako ravnam s samim sabo, s svojo življenjsko energijo, časom, tudi ali predvsem z zdravjem. Gre za povezanost fizične, čustvene, intelektualne in duhovne energije, kako so določene zakonitosti, prepletenosti, orodja, kako se z rednim delom na sebi človek lahko spravlja na višje ravni – na vseh štirih področjih.«

Jure je pomirjen sogovornik. Njegov glas da vedeti, da je v življenju našel nekaj, kar ga je spremenilo na bolje.

»To predavanje mi je dalo misliti. V meni se je začelo premikati, dvigovati zavedanje, da s svojim dotedanjim načinom ravnanja, upravljanja samega sebe v osebnem življenju preveč neodgovorno zapravljam čas, energijo, zdravje, potenciale. Ugotovil sem, da nezadovoljen in nesrečen ne pridem več daleč ... V eni od knjig sem prebral navodilo, da naj si bralec predstavlja svoj pogreb. Kdo bo tam, kateri ljudje ... in me je spreletelo: ja, kdo bo na mojem!? Otroci? Vnuki? Čigavi, ko pa nimam družine! Vedno sem se »videl«, da bom imel družino, želel sem si družine, mislil sem, da jo bom »imel«, ustvaril – a s takšnim načinom življenja pač svoje poti nisem vodil v to smer. Poleg tega sem se včasih zamislil, kakšen bom, ko bom star 50, 60 let: če bom tako živel, pač ne bom v kondiciji, zdrav, kot bi si želel. Torej sem moral zgrabiti bika za roge in začeti delati in delovati drugače. Reden tek v naravi je spomladi 2011 postal del mojih tedenskih aktivnosti. Tekel sem v povprečju štirikrat tedensko od 4 do 6 kilometrov. Rezultat rednega teka so bili vedno boljši občutki, občasno podaljševanje razdalje, čez nekaj mesecev sem z lahkoto in v užitkih tekel uro, uro in 15 minut, tudi uro in pol. In vedno sem se po teku počutil – super. Dober, boljši, umirjen, zadovoljen. Moje delovanje do sebe in soljudi je bilo boljše, bolj umirjeno, jasno, ker sem bil zadovoljen sam s sabo. Ker sem se dejansko »resetiral«, prešvical dan, stres, ki se pač pojavlja v vsakdanu. Velikokrat po teku pozabim, da je že večer, da sem bil v službi, da sem imel naporen dan – pred tekom«.

Ko Jure začne govoriti o teku, dobi poslušalec občutek, da mu je malce nerodno, kot bi se v sebi spraševal, kaj si bo človek mislil, ko bo zvedel mojo zgodbo.

»Dobre štiri mesece po začetku rednega teka sem pretekel svoj prvi maraton in s tem dosegel nekaj, kar sem včasih samo mislil, da bom nekoč res naredil. To je bil maraton od Mozirja do Logarske doline. Čez slaba dva meseca sem spravil v noge drugi maraton, ljubljanca, seveda. In naslednje leto junija sem se spravil na gorski maraton štirih občin ter septembra prvič na 75 kilometrov dolg supermaraton iz Celja v Logarsko dolino. Obe težki preizkušnji, a vredni vložka, polni lepih občutkov, doživetij, veselja, užitkov. In potem konec oktobra spet maraton v Ljubljani. Decembra sem se odločil, da bom premaknil limit v glavi še višje – lotil se bom stokilometrske razdalje. Tako sem imel konec maja in v juniju krasno serijo treh tekov. Rekord na trasi malega maratona v Radencih, čez en teden prvič sto kilometrov na tradicionalni trasi od Firenz do Faenze in čez tri tedne spet na pravi gorski maraton štirih občin, 42 km in 5600 višinske razlike. V štirih tednih dve zahtevni poti in ena »klasična«. Na ta dosežek sem ponosen. In tudi hvaležen podpori, ki jo dobivam od ASEA-e, da imam tako dobro regeneracijo in se počutim dan, dva po zelo naporni tekmi, kot da nisem nič naredil!«

ASEA je voda, moram povedati bralcem, ki je še ne poznajo. Jure pri svojem teku uporablja vodo za »doping«, poživitev in osvežitev. Le kdo pravi, da se garaških športov ne da zganjati na … vodo? Vendar Jure ni v šport »padel« iz danes na jutri. Kot osnovnošolec je bil aktiven član smučarskega kluba Triglav. Tako je razvijal osnovne in specifične telesne, motorične sposobnosti. Raznolikost treningov, ne samo tistih na snegu, mu je pomagala ugotoviti, da je bolj vzdržljiv kot pa eksploziven. Po koncu smučarske tekmovalne poti v začetku srednje šole se je ukvarjal s športom kot večina vrstnikov: košarka, nogomet, ki ga je začel igrati za NK Britof, eno sezono celo v 1. slovenski mladinski ligi. Občasno ga je tudi vleklo v gore, v pohodništvo, v smučanju je opravil tečaje in pridobil licence za naziv učitelja smučanja in potem postal tudi član demonstratorske vrste Slovenije. Po dvajsetih letih abstinence se je spet spravil na surf-desko in se spraševal, zakaj je sploh opustil tako lep šport.

»Zagotovo je bil vedno del mojega življenja tudi šport in sem zato hvaležen. Najbolj uživam v športu, ki je povezan z naravo, saj ponuja razkošje kontakta z Naravo in tudi s samim sabo v nekakšnem posebnem miru.

Za Juretom je štirinajst let dela v družbi Mobitel oz. zdaj Telekom Slovenije. Bil je vodja Telekomovega centra v Kranju.

»Delo je zanimivo, pestro, zahtevno, raznoliko. Ekipa v našem centru je zelo dobra, sodelavci uspešno in učinkovito delujejo v vedno bolj zahtevnih razmerah, tako tržno kot organizacijsko procesnih. Živimo v časih, ko se zahteva vedno več in več, kam nas bo to pripeljalo kot družbo ... lahko predvidimo, če malo pogledamo okoli sebe. Ni treba čakati, kaj bo ... Zadnjič sem na nekem predavanju zvedel, da je v Sloveniji sedemdeset odstotkov ljudi, ki so nagnjeni k tesnobi, depresiji, anksioznosti različnih oblik in intenzivnostmi in ja, danes smo vsi podvrženi takšnemu ali drugačnemu stresu. Vzroki so seveda različni. Tek je najbolj čista in zdrava oblika odpravljanja stresa, torej gre za preventivo. Med tekom po gozdnih poteh, med njivami, travniki ni nevarnosti, da bi te kaj ogrožalo. In če ti uspe samega sebe rešiti pred »samim seboj« samo s tekom, vedi, da si srečnež, da je to recept, po katerem je to uspelo že mnogim, zato se je treba zgolj lotiti »kuhe«, pardon teka. Podobno kot v knjigi Tek - moja norost Dušan Mravlje sporoča med drugim tudi to, da mora človek poslušati svoje telo, ne pa ure, štoparice, ipd. Tek je sprostitev, užitek, sreča, ne pa napor, pritisk, stres...

Jure je iskal in našel svoje boljše življenje v teku. Poganja ga voda, ne navadna, ampak še vedno voda. Mar ni voda tista, ki »teče«?