Izziv je prehiteti temnopolte maratonce

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / sreda, 6. november 2013 / 08:43

Tone Kosmač iz Hotavelj je prejšnji teden na ljubljanskem maratonu postal državni prvak, kot pravi sam, pa se bo v prihodnjih letih posvečal novemu cilju, nastopu na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janieru ter izzivu, da na tekmah prehiti čim več temnopoltih tekačev.

Biti maratonec in preteči 42 kilometrov v času pod dvema urama in dvajsetimi minutami je naporno delo. Kdaj ste se začeli zanimati za ta poklic?

»Za šport, predvsem za tek, sem se začel zanimati že v osnovni šoli, ko sem šel na prvo tekmo. Kasneje sem nekaj časa tudi kolesaril, vendar sem kmalu ugotovil, da to ni zame. Bolj resno sem se nato s tekom začel ukvarjati po služenju vojaškega roka, pred petnajstimi leti. Sprva je bil tek zame zgolj rekreacija, ko pa sva se spoznala z Romanom Kejžarjem, sem začel teči z njim kot nekakšen sparing partner na treningih. Pred tremi leti sem se odločil, da se teku posvetim profesionalno, saj se je pokazala možnost, da v maratonu dosežem normo za nastop na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah. Za nastop na olimpijskih igrah sem nato dosegel tako imenovano normo B, da bi dosegel normo A, pa mi je preprečila bolezen, saj sem lani spomladi, ko sem se pripravljal za nastop na maratonu v Linzu, zbolel in tako z nastopom v Londonu ni bilo nič.«

Na kateri rezultat v maratonu ste do sedaj najbolj ponosni?

»Gotovo je to rezultat iz Milana leta 2011, ko sem maraton pretekel v 2 urah in 16 minutah. Norma za nastop v Londonu je bila 2 uri in 15 minut in takrat sem ji bil že zelo blizu. Pozimi sem bil na pripravah v Keniji, bil sem odlično pripravljen, vendar sem imel po prihodu domov prebavne težave, prav tako sem se prehladil in nisem zmogel teči več kot 2 uri in 19 minut, kar ni zadoščalo za normo A.«

Odločil ste se pustiti službo in postati profesionalni športnik. Zakaj?

»Do pred treh let je bil najboljši slovenski maratonec Roman Kejžar, ki je sedaj tudi moj trener. Ko je zaključeval kariero, mi je rekel, da v meni vidi svojega naslednika, in odločil sem se, da pustim službo v Jelovici in se resno začnem ukvarjati s tekom. Po poklicu sem namreč lesarski tehnik in sedaj se za hobi še ukvarjam z mizarstvom in restavratorstvom starega pohištva. Večino časa pa porabim za treninge in tekme, kar ne bi bilo mogoče, če ne bi imel nekaj sponzorjev, ki me podpirajo. Zato se ob tej priložnosti želim zahvaliti vsem, ki so mi že pomagali, predvsem pa tem, ki mi še pomagajo. To pa so domača občina Gorenja vas - Poljane, Športno društvo Marmor Hotavlje in Lumar hiše iz Maribora.«

Koliko kilometrov pretečete vsak dan?

»Ko se pripravljam na tekmo, je to v povprečju od 25 do 30 kilometrov, sicer pa vsak dan najmanj od 15 do 20 kilometrov.«

Katere proge za tek so vaše najljubše?

»Terenov v okolici Hotavelj imam kar nekaj, najljubša pa mi je cesta proti Kopačnici, rad tečem tudi za vodo proti Poljanam. Če se odločim za daljši tek, grem navadno proti Žirem ali Sovodnju. V tujino ne hodim veliko, včasih grem pozimi na Hrvaško v Medulin, enkrat sem bil tudi v Keniji, kjer sem videl, kako trenirajo tamkajšnji tekači. Bila je dobra izkušnja, saj sem ugotovil, zakaj so tako dobri. Tek je njihov način življenja, za dobre rezultate pa se mi zdi še najpomembnejša nadmorska višina, na kateri živijo.«

Ali pazite na prehrano?

»Ja, na prehrano moram kar paziti. Predvsem ne jem veliko mastnega, pojem veliko sadja in zelenjave. Največ mi kuha mami, velikokrat kaj skuham tudi sam. Pred tekmami imam še posebno dieto, kar pomeni, da določen čas ne jem ogljikovih hidratov, veliko pa jih nato jem zadnje tri dni pred tekmo.«

Kaj ste pričakoval pred ljubljanskim maratonom?

»Letos sem treniral zelo dobro, kar so kazali rezultati prek celega leta, od maratona v Milanu, ko sem tekel 2 uri in 18 minut, do polmaratona v Gorici, ko sem tekel uro in 5 minut. Dobro mi je šlo tudi v nadaljevanju na Bledu in Slovenskih Konjicah, za ljubljanski maraton pa sem računal na rezultat okoli osebnega rekorda. Ker pa je bil veter na tekmi res močan, takšen rezultat ni bil mogoč, saj sem na progi kmalu ostal sam, in rezultat 2 uri in 24 minut mi ni ravno v ponos, čeprav sem z njim osvojil naslov državnega prvaka. Na to pa sem ponosen, saj je to moj prvi naslov v maratonu.«

Je vaš cilj še vedno nastopiti na olimpijskih igrah čez slaba tri leta v Riu de Janieru?

»Ja, to je še vedno moj cilj, saj je maratonska kariera navadno kar dolga, jaz bom v najboljših letih za maratonca. S trenerjem Romanom Kejžarjem sicer natančnih načrtov za nastope in priprave do takrat še nimava. Me pa letos decembra čaka še evropsko prvenstvo v krosu v Beogradu.«

Koliko maratonov lahko pretečete na leto?

»Da sem res vrhunsko pripravljen, sta to lahko dva maratona na leto. Priprave za maraton trajajo tri mesece, vsaj mesec dni traja regeneracija. Tako navadno pretečem en maraton pomladi in enega jeseni. Vmes pa tečem polmaratone in krajše tekme.«

Koliko kilometrov pretečete na leto?

»Lani jih je bilo med šest in sedem tisoč.«

Belopolti maratonci na velikih tekmah navadno niste v ospredju, kolajne poberejo temnopolti tekači. Kaj je torej za vas motivacija?

»Poleg dobrega časa zagotovo to, da na tekmi prehitim čim več temnopoltih tekačev. Včasih mi uspe, marsikdaj tudi ne.«

Kakšni pa so na tekmah zaslužki?

»Od teh nikakor ne bi mogel živeti. Če ne bi imel sponzorjev, bi bilo težko. Veliko je tekem, ko dobiš le pokal. Letos sem z nastopom največ zaslužil v Ljubljani, saj je bila nagrada za naslov državnega prvaka tisoč evrov, poleg tega sem dobil nagrado osemsto evrov kot skupni zmagovalec teka Run Alpe–Adria. To je seštevek tekov v Trstu in Celovcu na 21 kilometrov ter ljubljanskem maratonu. Deset odstotkov tega dobi manager.«

Pokalov najbrž ne štejete več?

»Ne, sem jih že trikrat nesel na podstrešje, pa jih bom najbrž kmalu spet.«

Koliko tekaških čevljev uničite na leto?

»Zagotovo vsaj en par mesečno, včasih tudi več. Zato bi se rad zahvali Mizunu, ki me podpira z opremo. S čev­lji sem zelo zadovoljen, saj so res funkcionalni. Tudi poškodb nimam in upam, da bo tako tudi ostalo.«

Vas domači podpirajo?

»Ko sem pred petnajstimi leti začel teči, so me mnogi na Hotavljah in okolici gledali kar malo postrani, saj bi morda lahko počel kaj koristnejšega. Tako sem največ tekel ponoči, da me niso videli. Sedaj se je precej spremenilo, poznajo moj trud in spoštujejo moje rezultate. Tudi doma so se navadili in mislim, da so sedaj ponosni name.«