Ljubezen v Franji

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 23:00

Vojna sicer ni najboljši čas za ljubezen, a ta ima tudi v vojnih razmerah svojo moč. Tudi v Partizanski bolnici Franji in med ljudmi, ki so ji pripadali, se je porajala ljubezen, taka in drugačna. Zaljubila in iz ljubezni omožila se je tudi njena prva zdravnica …

Bilo je avgusta 1944, v dneh, ko je bila mlada zdravnica v »sodni« preiskavi in so minila najhujša zasliševanja. Frenk Bidovec, tudi sam mlad zdravnik, ki je nasledil doktorja Volčjaka na položaju šefa sanitete IX. korpusa, jo je odpeljal na obisk v bolnišnico, ki jo je vodila njena kolegica Pavla. Z njo se nista videli že od 1. januarja, ko sta se ločili na nekem križpotju. Brž sta se zaklepetali. »Vse sva si zaupali, kakor znamo to samo ženske, kadar smo same. Zvečer smo se spet sešli pred ekonomatom, ki ga je vodil Dušan, študent z Bleda. Bila je jasna avgustovska noč, na nebu so se utrinjale zvezde, na krošnjah dreves, ki so obdajala dolinico, pa je počivala srebrnkasta svetloba luninega krajca. Zakurili smo manjši ogenj in posedli okoli njega in Dušan je zaigral na harmoniko. Prepustila sem se melanholiji, večnemu dekliškemu hrepenenju, da bi imela ob sebi nekoga, da bi se naslonila nanj, da bi mu položila glavo na ramo. Doktorica Pavla je s prijetnim glasom zapela tisto staro pesem, ki sva jo pred meseci slišali v kinu v Gorici, pesem o ljubezni, ki se ne more izgubiti z vetrom. Melodija za tango. Frenk me je poprosil za ples. Zaplesala sva sredi Trnovskega gozda na mahovitih tleh pod jasnim avgustovskim nebom med mogočnimi drevesi v dolini. V objemu močnih rok sem se počutila varno, nagnila sem glavo in zaprla oči in se prepustila sanjarjenju. Glas doktorice Pavle se je zlil z zvoki plesnega orkestra, zvezde nad nama so se družile v kristalne lestence in šelest krošenj se je prelil v šum plesne dvorane. V domišljiji sem naju zagledala kakor v velikem ogledalu: Frenk je nosil črn frak in belo srajco z belim metuljčkom pod vratom, meni se je ovijala okoli nog dolga plesna obleka iz šumeče svile. In vsenaokrog je bila sama razigranost, nasmejani obrazi in ljubeči pogledi. Šele proti jutru smo se odpravili počivat na dišeče seno pod leseno streho. Druščina se je še kar pogovarjala, jaz pa sem se umaknila s svojo skrivnostjo v najbolj oddaljeni kot. Hotela sem biti sama, hotela sem do konca izživeti lepoto nepozabnega večera. Spominjam se nejasnih obrisov lesenega slemena nad seboj, spominjam se opojnega vonja posušene trave, spominjam se skrivnostnih glasov prostranega gozda in klokotanja potočka, ki je tekel pod pristreškom. V te podobe sem vpletala hrepenenje, ki ga je polna vsaka dekliška mladost, a se tako redko izpolni. Moje se je …«

Franja in Frenk sta se poročila kar v Franji 21. februarja 1945. »Zaklali smo drugega pujsa in vse pogostili z velikimi kosi pečenke. Ko sem šla drugo jutro po barakah na prevezovanje in vizito, so mi povsod čestitali in mi želeli srečo. Nekdo se je ob spominu na obilno večerjo pogladil po trebuhu in dejal: Da bi se še večkrat! Nisva bila edina, ki sva se poročila v tistih dneh. Mnogim se je mudilo v zakon. Dobila sem nekaj ponudb, a kaj, ko sem imela sama že izbranega. Od toplega večera, ko sva v Trnovskem gozdu ob Pavlinem petju plesala tango, sem mislila na Frenka, na prijetnega fanta, ki mi je po prvem srečanju od vsepovsod pošiljal listke s pozdravi. Kasneje sem veliko razmišljala, zakaj smo tik pred koncem vojne hiteli v zakon. Najbrž smo se v nekem smislu bali vrnitve v dolino. Življenje v gozdovih je imelo svojstven utrip, pa nas je bilo v podzavesti nemara strah, da nas ljudje iz vsakdanjega sveta ne bodo razumeli. Hoteli smo si poiskati partnerja iz svojih vrst, dokler smo bili še v svojem okolju, in se kar najtesneje navezati drug na drugega. Strah je bil odveč, saj nas je dolina sprejela ob koncu vojne odprtih rok in odprtih src. In nekaj zakonov iz tistih dni je šlo po zlu. Najin je ostal …«

Res lepa zgodba. Ko se oziramo po ljubezni v Franji, moramo zapisati še besedo o seksu v Franji. Seks je lahko sestavni del ljubezni, njen najbolj intimni del, lahko pa je »zgolj seks«. Tudi nasilen poskus takega je v Franji doživela njena prva dama. Iz ustne pripovedi zaupne in zanesljive osebe je avtorju teh vrstic znano dejstvo, ki sicer ni dokumentirano. V bolnici se je kot ranjenec zdravil tudi Branko Karapandja Matjažek, po rodu hrvaški Srb (iz Gorenje Dubrave pri Ogulinu), namestnik političnega komisarja 31. divizije in eden od dveh politkomisarjev, ki sta s svojimi intrigami in ovadbami povzročila preiskavo in obtožbo obeh zdravnikov, Franje in Volčjaka (o tem drugje). Ta komisar, ki je bil kot moški nasilne narave, si je od mlade in privlačne zdravnice zahotel še drugačne kot zgolj zdravniške oskrbe. Rešil jo je stražar (doma je bil iz Železnikov) v položaju, ko se ga je branila in imela od njegovega navala že potrgano obleko. Odtlej je vedno pazila, da se ni nikoli znašla z njim na samem, poleg tega je prosila stražarje, da so imeli njo in njega vedno na očeh. Od nje kot ženske bi rad svoje dobil tudi njen »hišni« komisar. Ko se je začela preiskava, jo je vodil na zasliševanja. »Na vsej tej dolgi poti od oddelka do oddelka je jahal konja in posmehljivo pogledoval name, ki sem hodila zraven peš. Vedela sem, kaj bi bil rad, v očeh je imel zapisano, pa sem ga poučila, da se je o meni zmotil v vsem …« Le kaj bi bil rad?

Čisto naravno in lepo pa je bilo tisto, kar se je dogajalo v baraki za osebje. V njej so spodaj spali moški, bolničarji in borci zaščitne čete, zgoraj pa ženske, bolničarke in druge. Eden od bolničarjev je o tem pripovedoval eni od sedanjih franjevk. Hotel je reči tako: življenje v Franji je bilo naporno, zahtevno, polno strahu pred zunanjim napadom, pa skrbi in bojazni za težko ranjene tovariše in želje, da se jim čimbolj pomaga. »Pa smo vse to zmogli, bili smo mladi, polni energije, željni življenja in ne boš verjela, vsak od teh fantov, če je vsaj z mezincem na roki lahko migal, je kakšno noč prebil tam na vrhu.« Bravo, tako se govori! Pogumnim pomagata sreča in – narava. Brez ljubezni tudi v vojni ne gre. Svojo ljubezensko avanturo je ob koncu vojne doživel tudi doktor Volčjak, vendar je ta zgodba še pod embargom …