Ne čakajmo na maj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. oktober 2013 / 13:03

Stanje duha v deželi na sončni strani Alp je vse bolj zaskrbljujoče. Težave so velike in stvarne. A to še ne pomeni, da se je treba z njimi kar sprijazniti ali pod njimi celo kloniti. Za vzdušje, v katerem živimo, je značilna tudi izjava uglednega gorenjskega rojaka, ki so jo na enem od spletnih portalov razglasili za »izjavo dneva«. Takole gre: »Predlanske napovedi so datum konca krize postavljale v lansko leto, lanske v letošnje, letošnje v prihodnje. Še najbolj točna napoved je, da bo kriza končana, ko se je bomo navadili.« Te besede je izrekel dr. Jože Mencinger, ki ni le ekonomist; je tudi ironik, na svet gleda z dobršno mero ironične distance. Pred mnogimi leti je izjavil, da so lastniški certifikati, ki smo jih takrat vsi dobili, le ničvredni papirji, ki jih lahko brez skrbi zavržemo. Večina državljanov si z njimi res ni kaj dosti pomagala, a mnogi so jih kar dobro naložili, nekateri so z njimi obogateli. Nasvet uglednega ekonomista je bil torej zelo zgrešen. Tudi njegovo nedavno izjavo je treba jemati z dobršno rezervo. Prav ima v tem smislu, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo, in je najbolje, da se s takim obetom sprijaznimo. Po drugi strani pa se ne smemo kar vdati v usodo, vsaj na osebni ravni ne. Kako že poje tista stara pesem: »Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj … Srce nič ne čaka, bije, tiktaka, kliče ljubav. Zakaj čakala bi na maj …« Zdaj je oktober, čas pa teče. Torej?

Moje okno gleda na našo vaško cesto. Na njej je kljub temu, da temperature padajo, vse bolj živahno. Poleti je največ kolesarjev, nekaj tudi rolkarjev, v zadnjih dneh pa neverjetno veliko tekačev. Če je po vsej Sloveniji tako – in domnevam, da je podobno – potem je to že pravo ljudsko gibanje. Motiv je jasen: prihodnjo nedeljo bodo ljubljanski teki, zdaj že uveljavljeni vsakoletni tekaški finale. Mnogi se jih bodo udeležili; eni bodo tekli »le« deset kilometrov, drugi pol, tretji celi maraton. Kar hočem reči, je, da ti ljudje niso sprijaznjeni z usodo, politika jih morda sploh ne zanima, naša zavožena ekonomija in finance jih najbrž že tepejo, a se ne dajo, zagotovo imajo vsaj do svoje osebne usode aktivni odnos. Ne čakajo na maj, ki bo šele čez več kot pol leta, ampak tečejo, srce jim bije, tiktaka, kliče optimizem!

Optimistično razmišlja še en znameniti Gorenjec, alpinist Davo Karničar. Trinajst let je že, kar je smučal z Everesta, zdaj se pripravlja na nov podvig, a zaenkrat še ne pove, kateri od osemtisočakov je tisti, ki ga izziva to pot. Bo to K2, Lotse, Makalu, Daulagiri, Manaslu ali Nanga Parbat? Za to pisanje to ni pomebno, tu nas zanima Karničarjev motiv – zakaj gre gor, kljub temu, da bi lahko padel dol? Takole pravi: »Zdržati v dolini se v teh časih zares ne da. Pred dvajsetimi leti smo točili solze za marsikaj, kar se je danes izjalovilo. Edino, kar ostane, je, da gremo v hribe in pozabimo na to dolinsko žalost. Rad delam stvari, ki jih znam, in nočem biti odvisen od tistih, ki se gredo stvari, ki jih ne znajo.« Bravo, Davo!

Tekači in alpinisti so torej še optimisti. Pa ne le ti. Tudi med gospodarstveniki se najdejo, ravno zdaj spet iščejo letošnje »gazele«, ki še zmorejo skočiti malo višje. Svet ne obupuje. Na ekranih nam vsak dan kažejo tragedijo ljudi, ki se utapljajo, ko hočejo iz Afrike v obljub­ljeno deželo Evropo. Malo višje, v Rimu, si papež Frančišek počasi, a vztrajno prizadeva, da bi pozdravil velikansko sredozemsko ribo, ki se ji reče Rimskokatoliška cerkev in je prav pri glavi že močno smrdela … Zgledujmo se po takšnih zgledih, ne čakajmo na maj.