Graščina je njun dom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 17. oktober 2013 / 22:00

Od leta 1976 je dupljanska graščina v lasti družine Mauser, ki se je lotila njene celostne obnove, obenem pa ji je z revitalizacijo povrnila tudi nekdanje kulturno poslanstvo. Letos je petintrideset let galerijske dejavnosti v graščini.

»Se počutite kot graščak? »Ne,« smeje odvrne Matjaž Mauser, lastnik dupljanske graščine. Mauserjevi iz Ljubljane so graščino kupili leta 1976. Pravzaprav oče in sin, Dušan in Matjaž, tedaj sploh nista vedela, da kupujeta graščino, ker je v času nakupa poslopje še najbolj spominjalo na staro kmečko hišo. »Iskal sem prostor, v katerem bi lahko imel slikarski atelje. V Ljub­ljani je bilo v sedemdesetih letih težko kaj kupiti, zato sva se z očetom ozirala po zunaj izven glavnega mesta. Ta »hiša«, pravzaprav le del nje, je bil na prodaj po zelo ugodni ceni. Tedaj še ni imela sedanjega videza. V spodnjih prostorih, v katerih je zdaj galerija, je bila stranka. Na prodaj so bili zgornji prostori, tretjina hiše je bila pa tako gospodarsko poslopje. Zgodovinski viri navajajo, da je hiša pogorela leta 1832. Po požaru so stavbo znižali in skrajšali za tretjino. Šele kasneje, ko je bil nakup že dogovorjen, mi je prišlo na uho, da je bila to nekdaj graščina. Umetnost mi je bila vedno blizu, verjetno tudi zato, ker sta me starša že kot otroka vodila po muzejih in galerijah, zato sem začel raziskovati zgodovinske vire. V krajevnem leksikonu je res pisalo, da je bila to nekdaj graščina Dupljanskih vitezov,« pripoveduje Matjaž Mauser.

Podeželsko plemiško bivališče

Dupljanski vitezi se omenjajo že v začetku 13. stoletja. Prva listina, ki jih omenja, datira med 1205 in 1208. Pomembnejše za razcvet graščine je bilo 17. stoletje, ko je graščino prevzela družina Crabath, za njo pa je s poroko pripadla družini Posarelli. Med najpomembnejšimi člani rodbine je bil Anton Franc Jožef Posarelli, poslanec in načelnik deželnih stanov. Leta 1732 je postal član bratovščine sv. Dizme, ki je združevala večinoma izobražence plemiškega rodu. Za časa svojega bivanja je obnovil graščino in naročil poslikavo fasade, ki je danes delno rekonstruirana in daje stavbi reprezentančen baročni videz. Po njegovi smrti 1759 so potomci graščino in posestva razprodali v meščanske roke. Lastniki so se hitro menjavali, dokler ni v začetku 19. stoletja graščina postala navadna kmetija. Zgodovino graščine je Matjaž Mauser povzel v knjižici, v veliko pomoč so mu bila gradiva, ki jih hranijo v Zgodovinskem arhivu Slovenije. »Dragocenih predmetov v graščini pa nismo našli, le nekaj črepinj, ki so razstavljene v muzejski vitrini. Drugo smo v graščino prinesli: starine zbira moj oče, nekaj predmetov smo kupili na bolšjih sejmih, nekaj so nam jih podarili. Hotel pa sem ustvariti scenografijo, ambient, kakršen je bil v preteklih časih,« pove Mauser mlajši.

Kako visoko so segli stroški obnove graščine in kak­šni so stroški vzdrževanja, pa pove: »Če ne obvladate obrtniških del, potem se raje ne lotite obnove takšne hiše, razen če imate veliko denarja. Z očetom, danes je star 92 let in bi še vedno rad vse počel tako, kot nekoč, sva vse razen strehe sama naredila; položila ploščice, napeljala električno napeljavo, vodo … Danes so materiali dragi, ampak ti materiali niso v graščini. Ni marmorja.« Ne glede na to, da se Matjaž Mauser ne počuti kot graščak, pa ima v sebi vendarle nekaj plemiške krvi. Z raziskovanjem družinskega drevesa je po praprababici po mamini strani prišel do grba plemiške družine de Maiti.

Petintrideset let, sto razstav

V graščini Matjaž Mauser stanuje s soprogo Metko. Hčerka je v Dupljah odraščala, danes pa živi v Ljub­ljani in dela v medicinski stroki. Metka in Matjaž Mauser sta predana likovni umetnosti, sta slikarja, oba tudi člana KUD Dobrava Naklo. Zdaj sta upokojena, prej je Metka delala v šolstvu kot likovna pedagoginja, Matjaž kot računalničar. »Kako lahko tu sploh živiva, kje imava dnevno sobo, naju pogosto sprašujejo. Saj lahko vidite, da se tukaj da povsem normalno živeti, obiskovalcem ob predhodnem dogovoru tudi razkaževa prostore,« se sama še bolj čudita vprašanjem. Pred leti sta zakonca v graščini prirejala tematske večere, večinoma za prijatelje, še povesta: »To so bili gledališko-kostumski projekti, priredili smo npr. baročni večer, ki je potekal ob baročni glasbi, kostumih (dva kostuma sta razstavljena v galeriji, op. a.), kulinariki iz tistega obdobja ...«

Sredi osemdesetih let so se izpraznili prostori v pritličju graščine, zakonca Mauser sta jih preuredila v galerijo. »Pravzaprav je idejo za galerijo dal kar akademski slikar France Slana, očetov znanec. On je tudi prvi razstavljal likovna dela in veličastno začel njeno uverturo v razstavo dejavnost. Letos, po petintridesetih letih dejavnosti galerije in stotih likovnih razstavah ter drugih kulturnih dogodkih France Slana zopet razstavlja ravno zdaj, v oktobru. Skupni jezik smo našli tudi z občino Naklo, ki finančno podpira galerijsko dejavnost. Šole in društva, kot je KTD pod Krivo jelko, pa sodelujejo pri pripravi razstavnega programa, kot sta ex-tempore in koledovanje.«

Leta 1985 je bila dupljanska graščina razglašena za zgodovinski in kulturni spomenik. »Ravno se je pripravljal Odlok o spominskem parku Udin boršt in so nas vprašali, če hočemo, da se graščina varuje kot dediščina. Pa smo rekli, da če smo že toliko naredili, bi bilo res škoda, da bi to kdo kdaj podrl,« je pojasnil lastnik graščine. Tedanja direktorica Zavoda za spomeniško varstvo Olga Zupan pa je dejala, da je Matjaž Mauser s tem, da je odprl vrata kulture željnim ljudem, naredil veliko uslugo za vas in okolico, s katero živi.