Novosti zdravljenja inkontinence

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 17. oktober 2013 / 13:03

Funkcionalna magnetna stimulacija je postala učinkovita metoda tudi za zdravljenje inkontinence. Izvaja se tako pri ženskah kot moških pri vseh vrstah inkontinence urina ali blata, za hitrejšo rehabilitacijo po operativnih posegih v urogenitalnem območju in po porodu, pa tudi pri nekaterih spolnih motnjah in kroničnih bolečinah v medenici in križu.

Funkcionalna magnetna stimulacija (FSM) se v zdrav­stvu uporablja že stoletja za boljše celjenje ran, rehabilitacijo po športnih poškodbah, zlomih kosti, celo za zdravljenje duševnih bolezni. Magnetna stimulacija pospeši pretok krvi v tkivu, poveča porabo kisika v celicah in s tem pospeši celjenje ran in regeneracijo tkiv po poškodbi. V novejšem času pa je FSM postala tudi učinkovita metoda za zdravljenje inkontinence, ki je v primerjavi z elektrostimulacijo pacientom prijaznejša, saj ni nobenega stika s kožo, predvsem pa ni neprijetnega vstavljanja elektrod,« pojasnjuje Polona Podnar, dr. med., specialistka ginekologije in porodniš­tva, doma iz občine Šenčur.

Pomembna funkcija mišic medeničnega dna

Oslabelost mišic medeničnega dna je do neke mere genetsko pogojena, povezana pa je tudi z nosečnostjo in porodi, s hormonskimi spremembami v starosti, pogosto tudi s prekomerno telesno težo in neaktivnostjo ter slabo kondicijo mišic medeničnega dna. Drugi dejavniki tveganja so še operativni posegi na območju male medenice, dolgoletno dvigovanje težjih bremen, kronična respiratorna obolenja, povezana s pogostim hudim kašljem, kronično zaprtje, včasih pa vzrok ostane nepojasnjen. »Mišice medeničnega dna imajo zelo pomembno vlogo. Dajejo podporo medeničnim organom, to je sečnemu mehurju in sečnici, rektumu, maternici in nožnici, preprečujejo njihov zdrs navzdol in zadržijo vsak pritisk, ki se ob povečani telesni dejavnosti pojavi v trebušni votlini. Prek zapornih mehanizmov zapiralke sečnice in anusa sodelujejo pri zadrževanju urina in blata, hkrati pa z relaksacijo teh zapiralk omogočijo izločanje urina in blata, pri ženski še porod ploda. Mišice medeničnega dna so pomembne tudi za spolno doživljanje, poleg tega je medenično dno skupaj s trebušnimi in hrbtnimi mišicami ključnega pomena za stabilizacijo trupa,« je razložila Polona Podnar.

Inkontinenca, analna in urinska

Izguba analne kontrole ni bolezen sama po sebi, pač pa gre za simptom, ki nastane kot posledica najrazličnejših vzrokov. »Analna inkontinenca je sicer precej redkejša kot urinska, vendar za prizadete predstavlja verjetno še večji problem, s katerim se večinoma spopadajo sami. Težave z uhajanjem vetrov in blata naj bi imelo po nekaterih ocenah kar pet odstotkov prebivalcev, med starejšimi od 65 let pa deset odstotkov. Ženske so prizadete približno štirikrat pogosteje kot moški, približno polovica pa jih ima poleg analne tudi urinsko inkontinenco,« je pojasnila zdravnica in nadaljevala: »Za urinsko inkontinenco (stresno, urgentno) trpi vsaka peta ženska po 35. letu in vsaka tretja po 55. letu starosti, s starostjo incidenca narašča. Inkontinenca se pri moških pojavlja približno dvakrat redkeje kot pri ženskah. Največkrat je povezana s hiperplazijo prostate.«

Potek terapije

»Osnova zdravljenja je učvrstitev mišic medeničnega dna, ki jo lahko dosežemo s Keglovimi vajami, elektrostimulacijo ali zunajtelesno magnetno stimulacijo. Najbolj enostavne so Keglove vaje. Mišice stisnemo in zadržimo čim dlje, dokler same ne popustijo. Počakamo nekaj sekund in ponovno stisnemo. Ponovimo desetkrat, nato naredimo še deset kratkih stiskov. Pomembno je, da jih izvajamo pravilno. Pri perimenopavzalnih in menopavzalnih pacientkah z inkontinenco je poleg vaj učinkovito tudi sočasno lokalno zdravljenje z estrogeni, saj je zlasti pri ženskah v tem obdobju uhajanje urina pogosto povezano s pomanjkanjem estrogena,« pove zdravnica.Za metodo FSM pa se program zdravljenja določi za vsakega pacienta posebej. Magnetne stimulacije pa ne smejo izvajati pri nosečnicah, pacientih z epilepsijo, pacientih s srčnim spodbujevalnikom ali hudimi motnjami srčnega ritma, pri pacientih s feromagnetnimi vsadki in do štiri tedne po operativnem posegu. Prav tako je ne izvajajo v primeru akutnih vnetij v področju male medenice, med menstruacijo in do šest tednov po porodu.