Igra za igralce
Škofja Loka – Ogledal sem si ponovitev predstave Igre je konec avtorja Simona Graya v režiji Jaše Jamnika, prejšnji petek v do zadnjega sedeža polni dvorani Loškega odra. Gre za zanimivo dramsko besedilo, ki nas povede v svet skrivnosti in neizpovedanih besed znotraj večje družine, ki tako ali drugače žaluje za umrlim sinom, bratom, možem, svakom in očetom. Skozi na prvi pogled razumljivo stanje v družini, ko jo prizadene travmatična izkušnja smrti, nam avtor Simon Gray razkrije vso tragiko medčloveških odnosov v ožji družini in zunaj nje. Zahtevno, a jasno in precizno zapisano besedilo je odlična osnova za izkušene igralce škofjeloškega gledališkega ansambla, kar so ti v igri odlično izkoristili in vsak trenutek dokazovali svojo izjemno igralsko moč. Odlični Matej Čujovič, Bojan Trampuš, Tamara Avguštin in Juša Berce so briljirali v brezhibnih monologih in bili vedno znova prepričljivi v svojih vlogah: kot precej zapit televizijec, športno (telesno in v spolnem življenju) navdahnjen zdravnik, njegova »blond« žena ali stroj za rojevanje in »končno je moj« prepogosto zapostavljena sestra pokojne profesorjeve žene. Na odru ne manjka mladih igralskih sil, kot so Petra Krančan, Majda Irt in Jan Bertoncelj, tu je tudi nepogrešljivi Matjaž Eržen. Polna dvorana je očitno odražala tudi ambient za odrom in na njem. Skozi celotno predstavo nisem mogel uiti občutku, da loški igralci svojo »popoldansko dejavnost« opravljajo na polno in s tem v marsičem presegajo ljubiteljsko raven. Bravo z veliko začetnico.