Bili smo nič, bodimo vse

Je besedilo iz pesmi Internacionala. Pesem, ki je vzpodbujala in povezovala delavstvo v času, ko je nastala. Pa tudi kasneje, zlasti delavstvo evropskih narodov. Razumljivo je, da je pesem izraz takratnih razmer, vendar kljub temu tako kot v Prešernovih stihih lahko zaznamo marsikaj, kar je sodobno, le da se tega nočemo zavedati. Pesem Internacionala se je včasih pela na vseh proslavah in je konkurirala državni himni. Potem je izginila. V SD zaradi Pahorja, zdajšnjega predsednika republike, ki brez Janševe podpore ne bi to bil. Kar se mene tiče, pri tej pesmi ne gre za nostalgijo, ampak preprosto za to, da bi morala ta pesem še danes biti zapeta. Vse bolj. Sindikati na svojih protestih bi morali za uvod pozvati ljudi k petju Internacionale, če že zagovarjajo pravice delovnih ljudi. Internacionala je bila v času nastanka izraz kulture in čustvenega dogajanja izkoriščanih množic. Tako kot se partizanske pesmi vse manj pojavljajo v slušnih medijih, kot da ne bi bile del naše kulturne dediščine, ki je nastajala v najtežjih trenutkih boja za naš obstoj. Vse te pesmi so bile pesmi upora, žalosti ob smrti soborcev, ljubezni, predvsem pa vere v svobodo in boljše življenje.

Za današnji prispevek sem vrstico iz Internacionale izbral zgolj zato, ker se mi zdi, da se vse bolj približujemo času njenega nastanka. Klasičnega delavstva iz nastanka pesmi v Evropi skorajda ni več. Izkoriščanje in politična ignoranca do problemov zaposlenih pa pri nas obstajata. Ko slišim po televiziji, da delavci, ne povsod, zaslužijo en evro na uro, me popade jeza. Kaj počnejo inšpekcije, kaj sindikati, kaj politične stranke, da bi preprečili to sramotno izkoriščanje. Določila ustave, da smo socialna država, postaja zgolj prazna beseda.

Ni prave svobode, če te lahko vrže na cesto vsak delodajalec. Ne zato, ker si slab delavec, zgolj zato, da bi se mu povečal dobiček. Namesto korektnih tovariških odnosov na delovnem mestu se kot metoda vseskozi bolj uveljavlja pritisk, kot da bi ta pripeljal k boljši storilnosti.

Bog, imenovan kapitalizem, nima svojega obraza tako kot bog krščanstva, budizma in muslimanstva. Obraze teh bogov lahko vidimo v vseh sakralnih objektih širom sveta. Te vere so vsake na svoj način pripeljale k nastanku novega boga, le dogovoriti se niso mogle, kakšna naj bi bila njegova vidna podoba. Zato moramo vpliv tega boga, ki nima cerkve, pač pa veliko pridigarjev, omejiti v skladu z našo ustavo. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak, po rodu iz Kranja, se trudi v tej smeri, vendar so tudi njene možnosti omejene. Vendar če se ne bi trudila, bi ves solidarnos­tni sistem požrl bog kapitalizma, kar se utegne zgoditi s prihodom Evropske unije v Slovenijo. Vendar tudi evropska pomoč ni pomoč. Vse bo treba krvavo vrniti, saj kapitalisti ne častijo niti z brezplačno kavo. Vse je odvisno od nas, državljanov Slovenije, ali bomo vsi skupaj ne glede na strankarsko pripadnost uresničili prvi del naslovnega besedila ali pa drugi del.