Pesem za Travnovo mamo

Besedilo: Milena Stare
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 10. oktober 2013 / 10:08

Bleda luna mirno plava skoz` oblake in megle, name gleda in me vpraša: »Kje je hiška Travnova?« S to prirejeno pesmijo smo pred kratkim pozdravile Travnovo mamo – Francko Stare iz Dragočajne. V četrtek, 26. septembra, je namreč dopolnila devetdeset let.

Skromno kot vedno nas je pričakala na vrtu pred hišo, kjer sva že tolikokrat posedali in poklepetali. No, ta dan so bili okoli nje zbrani otroci. Ima štiri otroke: dva sinova in dve hčeri, poleg tega pa se lahko veseli še osmih vnukov in šestnajstih pravnukov. Vsi so si po svoje uredili družine in domove. Doma je ostala le najmlajša hči Ani, ki je prevzela glavno skrb za mamo. Seveda jo tudi drugi otroci redno obiskujejo: vsak po svoje poskrbi, da se mama počuti dobro.

Na njen rojstni dan so slav­ljenkini domači poskrbeli tudi za nas, obiskovalce, ki smo ji prišli voščit. Ko sedimo za mizo in se pogovarjamo, je mama Francka vesela. Tudi sama kaj pove ali pa samo z zanimanjem prisluhne našim pogovorom. V življenju je že tako, da nas spremljajo različne izkušnje, ki nam včasih niso razumljive. »Ja, nikoli si nisem mislila, da bom dočakala toliko let,« mi pogosto spokojno reče Francka.

Prvič sem jo srečala pred več kot tridesetimi leti, ko sem prišla živet v Dragočajno, v njej pa sem našla oporo in jo že takrat imenovala preprosto kar mama. Nikdar mi ni oporekala glede tega in tako je še danes. Najino srečanje je vedno prisrčno. Sproščeno se nasmejeva marsikateri prigodi, ki se je pripetila v letih najinega poznanstva. Poleg tega sem pri njej vedno občudovala prav iskrenost, ki ji je neprestano žarela v očeh. Po toliko letih lahko zatrdim, da sem od nje črpala celo moč za vztrajnost. Znano je namreč, da od ljubljene osebe sčasoma marsikaj prevzamemo. Kljub vsem preizkuš­njam, s katerimi se je soočila v življenju, je Francka v sebi znala ohraniti čut za bližnjega, česar v sedanjem času močno primanjkuje. In prav zato se vedno radi vračamo k njej. Je že tako, da vse na svetu (vključno z lepim obrazom) res hitro mine, le spomini ostanejo …