RTM, LOL, TNX, WTF, FSM, BTW

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 7. oktober 2013 / 11:43

Če spadate med mlajše starše, potem prav gotovo obvladate naštete slengovske kratice, ki so se najbolj prijele na internetu in v sporočilih prek mobilnih telefonov. Večina kratic izhaja iz angleških besed, nekaj je že naših, domačih. Starši, ki teh rebusov ne poznate, vprašajte za prevod otroke, rade volje vas bodo podučili in vam mogoče še mimogrede povedali, da vas imajo radi (RTM).

Z uporabo teh besed ni pravzaprav nič narobe, vsak čas prinese svoje. Mogoče ušesa bolijo učiteljice slovenščine in starše, ki ne marajo uvoženih stvari. Koris­tno je, da se znamo izražati na različne načine. To še ne pomeni, da morate šefu ob naslednji delovni nalogi napisati WTF. Kar v milejši različici prevoda pomeni – kaj za vraga. V resnični obliki pa bi nam piskala cenzura, ker je vmes beseda na f … Tega nam ni treba. Pustimo to mladim, vsaj za nekajletni občutek, ko mislijo, kako drugačni so od nas. Vseeno pa imejmo v mislih, da so otroci kljub nenehni komunikaciji šibki v tistih pogovornih veščinah, ki jih potrebujejo za življenje. Poskušajmo to uravnovesiti in malce trenirajmo otroke v vsakodnevnih situacijah. Prva šibka točka je poslušanje. Ko se nam zdi, da nas otrok ne posluša, nehajmo govoriti, spremenimo položaj telesa in se postavimo tako, da bomo videli otrokov odziv na naše besede. To zahteva tudi od nas nekaj več časa in energije, vendar se splača potruditi. Učinek je večji, če besede okrepimo z glasom in telesom. Preverimo, kaj je otrok slišal. Nekateri otroci nas gledajo in kimajo, pa vseeno nič ne slišijo. Otroku bo veščina poslušanja koristila tudi pri sklepanju prijateljstev, predvsem če se bo zanimal za druge in bo mimogrede (BTW) odkrival interese drugega človeka. Tega se otroci počasi odvajajo, saj jih starši zasipamo s podatki, tako o ljudeh kot o stvareh. Večkrat počakajmo, da otroci sami pokažejo zanimanje in radovednost. Ne povejmo, kaj bomo kuhali, počeli in kaj se dogaja, dokler nas otrok ne vpraša. Naredimo jih radovedne, ne nasičenih z informacijami.

Radovednost prepoznamo tudi pri vključevanju otrok v igro in v vabilih k druženju. Na igrišču, med prijatelji, v šoli to delamo pogosto namesto otrok, predvsem takrat, ko se nam zdi, da se otrok ne znajde, je plašen in sramežljiv. Pri prvih vključevanjih mu le pomagajmo, vendar ne naredimo vsega namesto njega. Otrok se bo vključevanja naučil le, če mu bomo pustili, da to naredi na svoj način. Včasih je bolje, da ga pustimo, čeprav je v stiski, samo toliko, da vidimo, ali ga bo stiska prisilila, da naredi korak proti drugim. Pri otrocih, ki so bolj tihi, se brzdajmo, da ne navezujemo stikov namesto njih. Naučimo otroke, kako povabijo drugega v igro. Nekateri res ne vedo, kaj naj rečejo. Peljimo jih na kraje, kjer bodo to lahko trenirali in kjer bodo rekli FSM (»fajn se mam«). Otroci so šibki tudi v izražanju svojega počutja. Zanimivo je, da pri izražanju želja nimajo veliko zadržkov. Če smo pošteni, je laže otroku izpolniti željo s stvarjo in tako površno vplivati na njegovo boljše počutje, kot pa se pogovarjati o počutju. Čim večkrat tudi sami povejmo, kako se počutimo, in razširimo svoj besedni zaklad na več kot standardne občutke veselja, žalosti in jeze. Predvsem impulzivnim otrokom, ki v jezi radi uporabijo pesti, je treba pokazati, kako lahko to naredijo z besedami. K tej veščini bi lahko dodali prepotrebno veščino razumevanja in vživljanja v druge ljudi. Vsakdo, ki bo slišan, sprejet in razumljen, bo rekel hvala (TNX). Čim večkrat otroka vprašajmo, ali zna prepoznati naše počutje, lahko se igramo tudi pantomimo, oponašamo različne situacije ali zaigramo počutja iz našega otroštva. Skupaj se bomo nasmejali (LOL) in otrok bo vedel, da so različna počutja del odraščanja. Izražanje svojih potreb in počutij, zanimanje za druge, radovednost, vključevanje, poslušanje, sprejemanje, razumevanje, izražanje naklonjenosti in tudi dajanje pomoči – vse to dela otroke srečnejše. GR8, kajne.