Spomini na otroštvo (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. oktober 2013 / 11:43

»Petdeset let je od takrat, ko so nam že skoraj poletno toplega 15. junija petindvajsetim učencem osmega razreda razdelili zaključna spričevala,« pripoveduje Ana.

»Včasih nismo poznali brezskrbnih počitnic, ampak delo doma, na poljih in ob košnji pomoč pri sosedih. Ko je napočil 5. september, prvi dan šole, se nam je zmeraj oddahnilo, saj smo vedeli, da se bomo lahko odpočili vsaj v šolskih klopeh.«

To so bili drugačni časi, ob katerih danes mnogi le zmajujejo z glavami. V manjši podružnični šoli, ki jo je obiskovala Ana, je v prvem razredu sedelo štirideset prvošolcev, med njimi je bil tudi ponavljavec.

»V stavbi, ki že zelo dolgo ni več šola, sta bili dve veliki učilnici. Nekoč sem se peljala tam mimo, objekt še vedno stoji, je pa prezidan in dvignjen za eno nadstropje, nad vhodom je nadstrešek, ki ga takrat ni bilo. Med šolo in sosednjo hišo je bila velika drvarnica, za šolo pa vrt, na travi pod hruško moštarco, ki je bila vsako jesen polna debelih, zelo sočnih, vendar trpkih plodov, smo se pri telovadbi igrali: gnilo jajce in slepe miši, če je, seveda, vreme to dopuščalo. V jeseni smo pomagali spravljati drva v šolske drvarnico, pouk je bil izmenski, prvi in tretji razred popoldne, drugi in četrti dopoldne. Začetek pouka za večino od nas ni pomenil konca otroških iger. Igrač večina med nami ni niti poznala. Zelo 'domači' pa smo bili z delom na polju. Dokler je bilo še dovolj toplo, smo v šolo nekateri prihajali bosi. Čevlji, če so bili novi, so bili za najmanj dve številki preveliki. Vanje smo tlačili papir, da smo sploh lahko hodili! Ko so naše noge zrasle, to se je zgodilo šele okoli desetega leta, so bili čevlji že vsi pošvedrani in nad njimi sta obupala oba čevljarja v fari,« pripoveduje in oči se ji ob spominih toplo smehljajo.

Molče sem požirala njene besede. Ko je opisovala šolske torbe, ki so bile vse kaj drugega kot torbe, bolj podobne malham, sešite iz doma tkanega lanenega platna ali vrečevine, sem se spomnila svoje lastne. Nekoč mi je padla v blato in zaradi tega sem morala doma klečati ves popoldan.

»Moj nahrbtnik je bil iz povoščenega platna, v njem je bilo komaj zadosti prostora za čitanko, tri obvezne zvezke in peresnico, v katero sem previdno zložila peresca in držalo, radirko, svinčnik in nekaj barvic. Nekje do sredine tretjega razreda v naših torbah ni bilo malice, to smo dobivali v šoli: margarino in oranžni sir, imenovan česterčese. Pogosto smo jedli mlečni riž in mleko iz Unrinih paketov. Šolsko malico je sprem­ljala obvezna žlica ribjega olja in tableta kalcija. Najtežje je bilo v zimskih mesecih. Vedno, ko je zapadel sneg, smo ga gazili, velikokrat nam je segal do pasu in čez, dokler se ni ulegel in pomrznil in so se gazi utrdile. Mraz in debel sren sta pot v šolo in domov olajšala in skrajšala. Pomladni dež in odjuga sta prinesla snežno brozgo, pred katero niso varovali nobeni čevlji, le gumijasti škornji, vendar so se v njih noge močno spotile, puščali smo jih na hodniku, po koncu pouka smo ledeno mrzle zelo težko obuli.«

V višjih razredih sta čitanko zamenjala berilo in slovnica, pridružil se jima je učbenik za matematiko, kasneje še za angleščino, botaniko, biologijo, fiziko, kemijo, zgodovino in zemljepis. In seveda atlas. V prvem in drugem razredu so bili otroci naročeni na Ciciban, v višjih na Pionirski list, redki na Pionir. V šestem so se prvič srečali z srbohrvaščino in cirilico. Spreminjal se je tudi šolski sistem. Ana se spominja, da je na koncu tretjega razreda iz osnovne šole in nižje gimnazije nastala osemletka. Učenci so se preselili v drugo stavbo, ki je bila v času italijanske okupacije del takratnih vojašnic. Nov je bil učni načrt, nad dvema, gospodinjstvo in tehnični pouk, se je razburjalo precej staršev, še več pa starih staršev.

»Kaj je treba fantom kuhati in šivati, kaj je dekletom treba žagati in kriviti žice? To so bila vprašanja, ki smo jih otroci poslušali pri jedi in pri delu. Takrat je še veljalo, da je tisto, kar smo počele deklice, sramotno za dečke in obratno.«

Še ena malenkost, ki mi je padla v oči, je vredna omembe: v letih, ko je bila Ana osnovnošolka, so bili ponav­ljavci tako pogosti, da si razreda brez njih ni bilo mogoče predstavljati. Nekateri so bili starejši tudi po štiri ali celo pet let. Do vidnih razlik je prihajalo zlasti v osmem razredu, saj so bili ponavljavci že pravi gavnarji.

»Ko se med petindvajsetimi osmošolci preštevala sošolke in sošolce, s katerimi sem skupaj začela prvi razred, je bilo teh sedemnajst, drugi so podaljšali redno šolanje, kar jim je omogočala takratna ureditev. Mnogi so to počeli do polnoletnosti. Vsako novo šolsko leto je s seboj prinašalo spremembe in presenečenja, v razredu je bilo med sošolci vedno nekaj novih obrazov, nekaj jih je manjkalo, ves čas šolanja je bil v znamenju dohitevanja in prehitevanja. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja so mnogi obiskovali pouk neredno, ker so vmes služili za pastirje. V naši vasi je bilo še deset let po koncu druge svetovne vojne veliko ruševin. Petindvajset let italijanske okupacije in prisilne romanizacije ter načrtnega zanemarjanja izobraževanja vseh, ki niso sprejemali dvatisočletne kulture, je pustilo trpke posledice. Miselnost, da tistemu, ki bo ostal doma, na kmetiji, ni treba hoditi v šolo, le da zna malo pisati in računati, je bila še zelo prisotna. K sreči se je tak način razmišljanja hitro spreminjal, končano obvezno šolanje in vsaj poklicna šola je bil cilj, ki je bil vedno bolj zaželen.''

Ana se spominja, da so na stenah razreda poleg pripetih listov s črkami viseli plakati z nazornimi slikami orožja, predvsem bomb in min. Pod njimi pa je bilo zapisano opozorilo, da naj se otroci tega ne dotikajo.

»Pogosto smo bili v resni nevarnosti,« nadaljuje Ana.

»Takrat se je še vedno, poleg zdravilnih zelišč in malin, odkupovalo staro železo, iskali so ga po vseh grapah in jamah in med ostanki ruševin. Mimogrede smo naleteli na neaktivirano mino, samo nepazljiv gib in lahko bi se zgodilo najhujše. Služb ni bilo, za marsikoga je bil to edini zaslužek. Za zvezke, čevlje, oblačila, pogosto tudi za kos kruha smo morali otroci sami zaslužiti. Spominjam se sošolkinega brata, bil je slep. Ranil se je z eno takšno mino. Sošolcem se je zelo smilil, učno snov smo mu brali na glas, skupaj smo se učili poštevanke in pesmic. Spominjam se tudi učiteljice Marije. Igrala je na star harmonij in vodila zbor, moje škripajoče glasilke pa so bile krive, da nisem nikdar sodelovala v nobenem od njih. Marija si je kljub temu vzela čas zame, po pouku sva kar nekaj ur neuspešno vadili, vendar ni in ni šlo. V sedmem razredu smo se neprostovoljno srečali s podaljšanim bivanjem v šoli. Enega od sošolcev je pri bežanju skozi okno iz zaklenjenega razreda s pomočjo ravbarskih lojtr zasačil razrednik. Kaznovani smo bili pa vsi.«

(Konec prihodnjič)