Ziljsko desetletje Drumlovih

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 7. oktober 2013 / 12:32

Če je kateri koroški Slovenki ali Slovencu treba izreči priznanje, sta to zakonca Pepca in dr. Ludvig Druml, profesorica slovenščine in odvetnik v Beljaku, ki sta pred desetimi leti rešila pred propadom Staro pošti v Ziljski Bistrici/Feistritz an der Gail in vrnila v ta del Ziljske doline kulturne prireditve in z njimi tudi slovensko besedo. Tvegala sta zahtevno naložbo, v enajstih mesecih obnovila hotel Stara Pošta/Alte Post in uredila kulturno središče.

V nedeljo so Drumlovi Bistričane in okoličane ter številne prijatelje povabili na deseto obletnico delovanja obnovljene Stare pošte. Domači duhovnik Stanko Trapp je daroval slovesno mašo, na kateri je pel domači zbor Ojstrnik, brali pa so izbrana berila in prošnje, po maši pa se je dogajanje preselilo v Staro pošto, kjer je »hišna gospodarica« Pepca z besedo in filmom predstavila obnovo in delovanje hiše.

Čas si je vzela tudi za Gorenjski glas, ki ima v zgodovini delovanja Stare pošte ugledno mesto. V njej je bila izpeljana tudi prva Glasova preja zunaj Slovenije!

»Z nakupom smo veliko in lepo hišo sredi vasi rešili propada. Sama sem bila proti, ker sem se zavedala, kakšen trud in stroški nas čakajo, mož pa je vztrajal, saj je s Staro pošto povezano njegovo otroštvo. Tu je občudoval konje ter na kegljišču postavljal keglje in tako zaslužil prve kovančke,« je povedala Pepca, ki je doma pri Podnarju v Podnu/Bodental pri Borovljah. »Danes smo obiskovalcem pokazali zgodbo o obnovi hiše in naše dejavnosti. Vsako leto nas obišče vedno več turistov in tega smo veseli. Tudi iz Slovenije. Za kulturno dejavnost, ki je pomembna vsebina naše hiše, pa nimamo denarja. Trudimo se, da z iznajdljivostjo in s čim man denarja naredimo čim več. Pri kulturnem delu smo res čisto sami. Nobena kulturna ustanova ne stoji za nami. Razumem, da mora vsak gledati na denar, vendar sem prepričana, da bi se za delo, ki ga opravljamo v zahtevnih razmerah in na območju, na katerem slovenščina peša, lahko našel. Tako smo sami začeli v naši hiši urejati ziljski muzej, da lahko obiskovalcem pokažemo vsaj ziljsko nošo, ki jo je že v 19. stoletju občudovala Evropa,« pravi Pepca.

Ko jo vprašam o pogledu na prihodnjih deset let, odgovarja le, da je še naprej priprav­ljena delati po najboljših močeh. Dokler bo seveda zmogla. Odgovorne na Koroškem in v Sloveniji bi rada prepričala, da je Zilja del slovenskega kulturnega prostora in da je tu po težkih letih slovenščina spet stopila v javnost. »Naj se ne zgodi, da bomo peli samo o Rožu in Podjuni, na Ziljo pa bomo le mislili,« je sklenila svojo pripoved Pepca Druml.