Kranj pred tri tisoč leti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kranj / nedelja, 6. oktober 2013 / 14:16

Ne, v bronasti in železni dobi ni bilo vse tako preprosto, kot si danes mislimo. Na Arheološkem dnevu so študenti arheologije prikazali nekaj ročnih spretnosti, ki so jih obvladali Kranjčani pred tri tisoč leti.

Prebivalci kranjskega starega mestnega jedra bi se ob podatku, da arheološka izkopavanja v Kranju še niso končana, najbrž kar nekoliko prestrašili. Zato, da bi obvarovali kulturno dediščino mesta in predhodnikov sedanjih prebivalcev, je bilo v preteklih treh letih ob razkopanih ulicah kakopak treba imeti tudi precej potrpljenja. Mesto v sebi zagotovo skriva še mnoge, tudi »arheološke« skrivnosti, a tako imenovana terenska dela arheologov so do nadaljnjega vendarle pri koncu. Zdaj sledi temeljita strokovna obdelava materiala in podatkov, pridobljenih z izkopavanji, njihova umestitev v zgodovino Kranja ter širšega okolja in, kar je v današnjem času prav tako pomembno, ustrezna predstavitev dognanj javnosti, v prvi vrsti ljudem, ki v tem prostoru živijo.

Da mladostna kreativnost ne pozna meja, so prejšnjo soboto dopoldne dokazovali študenti arheologije ljubljanske univerze, ki so obiskovalcem v »železo-bronasti vasi«, postavili so jo na vrtu gradu Khislstein, na resda nekoliko posodobljen način prikazali, kako so si »Kranjci« lajšali živ­ljenje pred tri in več tisoč leti. »Prvi Arheološki dan smo pripravili junija, ko smo na treh lokacijah v mestu predstavljali kameno dobo, tokrat pa smo se današnjemu času približali za nekaj tisoč let in se ustavili v bronasti in železnih dobah,« je pojasnila »vodja naselja«, študentka arheologije Mojca Fras, ki tudi ob pomoči arheološkega dneva pripravlja diplomsko nalogo z delovnim naslovom Pomen prezentacije arheološke dediščine lokalni skupnosti na primeru mesta Kranj. Pri tem se ji je pridružilo deset kolegov arheologov višjih letnikov in absolventov. Pri organizaciji dogodka so ji na pomoč priskočili tudi v Gorenjskem muzeju. »Kranj ima bogato arhitekturno dediščino,« je prepričana Korošica Mojca, ki je z nekaterimi kolegi študenti sodelovala že pri izkopavanjih v Kranju: »V diplomskem delu bom uporabila tudi rezultate ankete med prebivalci, koliko jih arheološka dediščina zanima in kako pomembno se jim zdi njeno varovanje. Da bi se laže odločili, morajo dediščino doživeti. Danes tako obiskovalcem pomagamo na poti v preteklost.«

V železno dobo sem vstopil v »tekstilni tovarni«. Ob primitivnih statvah sta se z volnenimi nitmi trudila Ana in Nejc in prav počasi je nastajala živopisna, recimo ji kar odeja. Prejo so jima dobavljali iz oddelka, ki ga je vodila Jasna. Pred nedavnim se je vrnila iz Škotske, kjer se je prek študentske izmenjave Erasmus med drugim naučila tudi, kako iz prečiščene ovčje volne s pomočjo preslice priti do volnene niti. »Nekoč so ljudje morali biti delavni in iznajdljivi ter obvladati številne ročne spretnosti in veliko znanja, da so se v tem primeru oblekli in jih ni zeblo. Danes je življenje precej bolj preprosto: greš v trgovino in si kupiš oblačilo,« ob vrtenju preslice razmišlja Jasna. Mladi bodoči arheologi so tudi sicer bili oblečeni po »železnodobsko«.

Pri tem nas je grel tudi ogenj z bližnjega ognjišča, nedaleč od njega pa je primitiven način »mletja« žitnih zrn prikazovala študentka Jana. Poskusil je tudi mladi obiskovalec Jernej. »Moj ded ima mlin in vem, kako nastaja moka,« je razložil Jernej in s kamnom luščil zrna žita, menda pire: »Če narahlo potolčeš po žitu, se temu reče »tolčkanje«, če to počneš bolj na grobo, je to način »buldožer«, imaš pa tudi sistem »valjarček«,« je bil pri delu domišljijsko igriv Jernej, ki je v eni uri s kamnom na kamen zmlel za prgišče moke. Bravo, fant v življenju že ne bo lačen. V kuhinji je pomemben element tudi posoda. Obiskovalci so jo iz gline izdelovali ob pomoči Manje in Katarine. Izvemo, da so različni kosi keramike med najbolj pogostimi najdbami, saj je ta obstojna in je ljudje niso mogli predelovati, kot so recimo vedno znova in znova kovino.

Seveda pa so naši predniki znali poskrbeti tudi za lepotne dodatke in izkazovanje statusa. O tem govorijo najdbe nakita. Medtem ko nam je Ana pomagala izdelati pasno spono z motivom konja, kakršne so pogosto nosili moški, pa smo pri priložnostnih mojstricah oblikovanja nakita, Poloni in izkušeni arheologinji Heleni, izdelovali broške, prstane, uhane, tako imenovane fibule ali okrasne zaponke … Ne, železnodobske ženske v uporabi nakita niso prav nič zaostajale za današnjim nežnim spolom. »Seveda za izdelavo nakita uporabljava sodobne materiale in orodje, z motivi in oblikami pa se poskušava približati tistim iz bakrene in železne dobe,« je povedala Polona in mimogrede iz žice naredila prstan. Da denar ni pogruntavščina modernega sveta, pa je bilo mogoče spoznavati v kovnici denarja, za katero je skrbel že omenjeni Nejc. Iz lesa izdelan model konjička, udarec s kladiva po njem in na tanki pločevini je bil odtisnjen tako imenovani noriški srebrnik, kakršne so v 2. stoletju pred našim štetjem uporabljali takrat na Gorenjskem živeči Kelti. Ne, v železni dobi nikakor ni bilo dolgčas, prihod­njo pomlad pa naj bi na podobnem arheološkem dnevu spoznavali še srednji vek.