Podaljšano bivanje
Vsi, ki imamo šoloobvezne otroke, vemo, kaj je podaljšano bivanje. Nisem pa prepričana, da se vsi zavedamo njegovega pomena. Za mnoge je to edino varstvo po pouku, v katerem otrok počaka, da starši pridejo iz službe. Veliko staršev se odloča za podaljšano bivanje samo zaradi pisanja domače naloge. Redki vidijo v njem smisel druženja in učenja socialnih veščin, ki jih otroci pri tem pridobijo. Nekateri otroci ostajajo v podaljšanem bivanju samo občasno, drugi vsak dan.
Težko je določati, kaj je za otroka koristno, kajti vsak otrok ima svoje potrebe, navade in sposobnosti. Zgodi se, da je otrok rajši v podaljšanem bivanju kot doma, tudi takrat, ko so starši že doma. Prehitro in krivično bi bilo sklepanje, da staršem to ustreza. Otrokom manjka igre z drugimi in vrstniki so veliko boljši partnerji za igro kot starši. Ali pa je lepše delati domačo nalogo v družbi, ko lahko malo poklepetaš, vprašaš, če ne znaš, in se pohvališ, da si prvi. Kakorkoli že – podaljšano bivanje je krasna mešanica druženja, dela, ustvarjanja in igre. Problem nastane, če imajo različni učenci različna pričakovanja in prav tako njihovi starši. Prav zato obstaja tudi v podaljšanem bivanju dnevni red aktivnosti, ki se dogajajo. Pisanje domačih nalog je vsakdanjik vsake skupine. Upoštevajo se želje staršev, ki želijo, da njihovi otroci delajo nalogo doma. Vendar morajo ti otroci v tem času delati nekaj mirnega, da ne motijo drugih. To jim včasih uspe, včasih pa tudi ne, odvisno od otroka. Otroci so po pouku utrujeni in vse večkrat se zgodi, da je pisanje domačih nalog zanje prenaporno. Idealno bi bilo, če bi se lahko najprej malo sprostili, pojedli kosilo in se šele nato lotili nalog. To so le sanje, kajti vmes imajo še krožke, ki so bolj ali manj potrebni za njihov razvoj. Pedagogi v podaljšanem bivanju se bodo počasi prelevili v koordinatorje in prometnike na križišču otrokovih aktivnosti. Ne vem, kaj starši mislite o domačih nalogah. Otrok, ki jo napiše v šoli, je popoldne prost. Prosti priganjanja, teženja in preverjanja pa so tudi starši. S tem ni nič narobe, če ne postane to nekaj samoumevnega. Nekateri starši svojo vlogo pri domačih nalogah preveč preložijo na učitelje v podaljšanem bivanju. Ali si naredil nalogo tam? Zakaj je nisi naredil? Ali ti jo učiteljica ni pregledala? Zakaj ti je ni pregledala? Kakšna šola pa je to? Dragi moji, to je takšna šola, ki v veliki meri (včasih v preveliki) skrbi, da so otroci varni, siti, razmigani, vključeni, sprejeti z vsemi različnostmi. Seveda je pobožna želja vseh pedagogov, da bi otroci tudi kaj znali in da bi poleg zvenečih pravic poznali tudi svoje dolžnosti. Vendar starši ne morete biti izključeni iz tega procesa zaradi lagodnosti.
Nikdar ne bomo imeli zadosti argumentov, da bi kateremu izmed staršev to dokazali. So starši, ki bi bili radi s svojimi otroki, pa ne morejo biti, ker delajo. In so starši, ki bi lahko bili s svojimi otroki več časa, pa niso, ker jim je bolj pomembno, da pijejo kavico (v miru), kuhajo (v miru …), pospravljajo (v miru?) in nakupujejo (v miru!). Res mora biti težko, če je otrok vir nemira za starša. No, to je zgodba za drugič. Domače naloge otrok lahko naredi v šoli, dodatno vrednost tem nalogam pa bo dal starš, če jih bo pregledal. Zvezki, delovni zvezki in listi iz map so stvar treh vpletenih – učitelja (ki da nalogo), učenca (ki jo naredi) in starša (ki pregleda narejeno). Pregledati domačo nalogo vsem učencem v podaljšanem bivanju je utopija. Nimajo vsi enake, ne naredijo je vsi ob istem času in nekateri potrebujejo več pomoči kot drugi. Pri enem otroku bo treba popravljati črke, pri drugem stavke. Zaradi varčevanja je otrok v skupinah do trideset. In včasih se mi zdi res smešno, da moram razlagati, kakšna je razlika pregledati nalogo enemu otroku ali tridesetim. Dajmo, delajmo to skupaj.