Konec dober, je potem res vse dobro? (2)

»Če ne veš, boš spet brisal kozlanje po tleh, poscano školjko ali pobiral umazane ženske vložke, raztresene po tleh. Imel med izbranimi številkami na mobitelu 113 na prvem mestu. Stiskal pesti v žepu, ko se ti bodo hahljali za hrbtom. Ne, nič od tega nikomur ne privoščim. Nič!«

Bilo je enkrat sredi leta, Gorazd je odšel na neko tekmovanje, bil je odsoten ves konec tedna in niti pomislil ni, da se lahko tudi v tako kratkem času svet podere na glavo. Uvrstil se je na prvo mesto, vsi so mu ploskali, še trener, ki je bil strog in ni znal kazati pretiranih čustev, ga je objel okoli ramen ter potem vso skupino povabil na pico.

»Počutil sem se kot kralj, bil sem neizmerno srečen, saj se mi je končno zgodilo tisto, po čemer vsak otrok hrepeni: priznanje, da si nekaj vreden, da te cenijo! Anja mi je poslala SMS, da je ponosna name, celo to se mi je zgodilo! V avtomobilu smo prepevali, četudi se je vožnja iz Gradca vlekla kot kurja čreva, se mi je zdelo, da smo bili v trenutku na domači vaški poti, ki je vodila do naše hiše. Kaj se dogaja pri vas, me nenadoma dregne pod rebra kolega. Pogledam, vidim rešilni avto, policiste, vse je bilo razsvetljeno. Zastalo mi je srce, nisem mogel dihati, lovil sem sapo kot poblaznel. Stečem bliže in zagledam očeta, ki ga ženejo, vklenjenega. Nekateri so me prepoznali, ko sem začel kričati, pa so me zadržali, rekoč, naj ne silim naprej, da ne bi bilo dobro zame. Vseeno sem se jim izpulil iz rok, oklenil sem s očeta z obema rokama, jokal in ga prosil, naj mi pove, kaj se je zgodilo …,« trga Gorazd iz sebe besedo za besedo. Počasi in mukoma.

Šele pozneje, ko so že vsi odšli, je izvedel, kaj se je zgodilo. Mama je spet začela piti, že prvi večer, ko Gorazda ni bilo, je bila na smrt pijana. S seboj, v hišo, je privlekla nekega moškega, bil je druge narodnosti, ki je verjetno mislil, da pač tam uraduje. Ker je bila pijana, z njo ni bil dosti boljši. V trenutku, ko si je zapenjal hlače, se je vrnil Gorazdov oče, začel je kričati na ženo, možakarju je uspelo, da je zbežal, kar je bila še sreča. Kaj točno je sledilo naprej, obstajajo – tako pove Gorazd – tri variante.

»Oče mi je dejal, da se je mama sama nasadila na nož, ki ga je držal v roki. Da se je kar odgnala od tal in mu poletela v naročje. Forenziki pa so trdili, da je bilo drugače, da ga ji je nekdo z vso močjo porinil v predel pod rebri. Če ne bi oče poklical na pomoč, bi verjetno izkrvavela. Kar nekaj tednov je potem njeno življenje viselo na nitki, oče je bil v priporu, babica je skrbela za bratca, name pa so povsem pozabili. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi se pogovarjal z menoj, mi pomagal, me vprašal, kako se počutim, kaj razmišljam. Da bi bilo vse skupaj še huje, so Anji doma prepovedali, da bi se družila z menoj. Bil sem sam, osamljen, zavržen. Ljudje so me gledali izpod čela, šepetali z mojim hrbtom, sošolci so me pomilujoče pogledovali, učitelji pa so bili pretirano prijazni. V bistvu pa so med ljudmi krožile različne zgodbice, nad katerimi so se naslajali. Ko so izvedeli, da je mama zunaj smrtne nevarnosti, so dobili pogum, začeli so me žaliti in se iz mene odkrito norčevati. Začel sem se jim izogibati, na treninge nisem več hodil, posedal sem pred računalnikom, igral igrice, kadil in – pil. Zdelo se mi je super, ko sem lahko zaspal in pozabil na vse, kar se mi je hudega dogajalo.«

Potem je šla mama na obvezno zdravljenje, oče pa v zapor za leto in pol in babica je prišla do glavne besede v hiši. Gorazd je begal sem in tja, našel si je družbo, kajti mature ni naredil, da bi zaradi popravnega sedel ob knjigah, se mu pa ni dalo. Pohajkovali so po lokalih, se zbirali v nekem hlevu, kjer so nekoč redili kokoši, se zakajali, pili, včasih tudi poskusili kakšen joint.

Ko sem ga vprašala, zakaj je to počel, je skomignil z rameni.

»Še sam ne vem,« je odkrito priznal.

»Mislim, da sem čez noč izgubil smisel življenja, saj nisem imel nikakršne opore, nobene roke, ki bi me objela, me stisnila k sebi. Ljudje kar mislijo, da če si na videz odrasel, da si močan, trden, da lahko preneseš vse, kar se ti zgrne na ramena. Sovražil sem mamo, oče se mi je – kot vedno – smilil. V bistvu sem si oddahnil, ko sem izvedel, da se bosta ločila. Žal mama ni imela kam iti, ostala je v hiši, vse je bilo enako kot prej. Oče, ki se je prej, kot je bilo rečeno, vrnil iz zapora, je ostal brez službe. Bil je shujšan, žalosten, potrt. Mama se je obnašala kot žrtev, od njega je zahtevala, naj izgine, vendar ni hotel. Hiša je bila navsezadnje njegova, ne njena. Nenehno sta si skakala v lase, se prepirala, kajti mama je začela kar javno voditi moške v hišo. Njena tarifa je bila vsem znana. Na ta način je krasno živela, ni ji bilo treba iti v službo, celo lasten avto si je kupila. Le ljudje, ki so vedeli, kakšen je njen biznis, so potem zlivali gnojnico še na druge. Pred našo hišo so dnevno parkirali avtomobili najboljših znamk. Oče je našel delo v Avstriji, babica pa je Malega s svojimi čudnimi nazori povsem okupirala. Počutil sem se, kot da brata nimam več. A je še prihajal k meni, največkrat ponoči. Če sem bil trezen in pri sebi, sem ga stisnil v naročje, mu pripovedoval pravljice in mu zagotavljal, da ga ne bom nikoli zapustil. Potem pa je nekoč fasal borelijo, nihče se ni zmenil za alarmantne začetke, bilo je že skoraj prepozno, ko so ga sprejeli v bolnišnico. Zdravnik je lajal nad očetom in ga hotel prijaviti, vendar oče ni bil kriv. Ni ga bilo, babica pa je, na pol slepa in gluha, spregledala rdeče madeže na bratovi roki. Trudil sem se, da sem ostajal trezen, vsak dan sem sedel na vlak in se odpeljal k bratu. Le počasi je prihajal k sebi. Ko se je prvič zgodilo, da me je prepoznal, sem padel pred njim na kolena in se zaklel, da bom poslej njegov angel varuh, da ga ni ne na zemlji, ne pod njo, ki bi me odvrnil od tega. A lažje je bilo obljubiti, kot pa obljubo izpolniti. Še so bile priložnosti, katere so me zapeljale, a vedno bolj poredko. Dobil sem tudi delo pri nekem privatniku. Pomagal sem mu polagati ploščice, čez čas sem ugotovil, da me to delo celo veseli in zabava. Spoznal sem veliko novih ljudi, nekateri so mi bili všeč, drugi ne. Saj veste, kako to je. Babica je – končno – šla v dom, tako da sem za brata skrbel sam, mama je imela preveč skrbi s svojo lastno ritjo.''

Mimogrede je minilo leto, pa še eno in še eno. Ljudje so se navadili na malo drugačen hišni red pri Gorazdovih, tudi opravljali niso več toliko, in če so videli, da je pred hišo izstopil kakšen postaven gospod, se niso več zmrdoval, temveč so le zmajevali z glavami.

Gorazd se trudi, da ostaja Človek, napisano z veliko začetnico. Ne ve, kdaj ga bo kaj zapeljalo, kajti – to trdi on, ne jaz – kri ni voda.

Vseeno upam, da mu bo uspelo. Če ne zaradi drugega, zaradi brata, da ne odide po podobnih poteh, kot so bile nekoč njegove.

(Konec)