Košarkarske sanje
S finalno tekmo in zmago francoskih košarkarjev z izvrstnim Tonyem Parkerjem, ki so bili v četrtfinalu premočan nasprotnik tudi za našo reprezentanco, se je v nedeljo pozno zvečer zaključil Eurobasket. Lahko bi rekli, da s samimi plusi, saj se v Sloveniji v zadnjih treh tednih dogajalo tisto, kar smo že nekaj časa pogrešali in česar smo si želeli.
Da je uspehov naših športnikov malo, res ni pravično pisati, saj še nismo pozabili zime, ko so nas razveseljevali smučarji skakalci, hokejisti, biatlonci, Tina Maze in še kdo. Zato je morda celo bolje napisati, da smo Slovenci do naših športnikov precej zahtevni. Največkrat je vprašanje zgolj, ali bo medalja, ali so sposobni priti na svetovni oziroma evropski vrh.
Danes košarkarjem tega vprašanja ni (več) treba postavljati. Medalje za naše fante ni bilo, pregoreli so v želji po dokazovanju, nasprotniki v boju za odličja so bili pač boljši ali bolje vodeni, za vrhunski rezultat (medaljo) je nekaj zmanjkalo.
Dobri opazovalci so to dojeli že na prvi tekmi, ko so naši junaki komajda premagali ekipo Češke, a so jih gledalci ponesli do drugega dela tekmovanja in nato do četrtfinala. Ko so celo košarkarji sami na koncu ugotavljali, da so bili prav gledalci zmagovalci evropskega prvenstva in da je tudi peto mesto, ki so ga na koncu vendarle dosegli z dvema zmagama, ki pomenita uvrstitev na svetovno prvenstvo, je malokdo priznal, da je razočaran. Prvenstvo in sanje o medalji so se res končale, ostal pa je občutek, da je reprezentanca, da so športniki in šport tisti, ki vedno znova (še) znajo povezati Slovenijo oziroma vsaj malce za šport navdušene Slovence in Slovenke. In v teh časih je takšen občutek tudi brez medalje še kako dober.