Od maternice do truge

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. september 2013 / 12:00

In vmes je življenje. Navedenim okoliščinam se ne izog­ne nihče. Naj bo bogat ali reven, pameten ali nespameten, lep ali malo manj lep, pošten ali nepošten, nihče, ne glede na barvo kože ali versko prepričanje. In tako je to že od vsega začetka človeštva. Narava je zakon, proti kateremu ne morejo nič – niti katoliš­tvo niti muslimanstvo ali budizem. Torej – kdor se z vero bori proti naravi, bojuje že vnaprej izgubljeno bitko. Vere lahko življenjsko pot le lajšajo, dostikrat jo otežujejo, ne morejo pa preprečiti ne njenega začetka ne njenega konca. Isto velja za vsemogočno politiko.

Življenjska pot ni pot, ki te pelje naravnost. Ampak je pot, ki je na vso moč podobna cesti, poimenovani Ravbarkomanda tik pred Postojno. Polna je nevarnih ovinkov, ki so že marsikateremu vozniku obe odločilni točki življenjske poti spremenili v zadnjo točko. In kdo nam sploh trasira to pot? Okoliščine oziroma okolje, v katerem se nekdo rodi (družina, država, celina, podnebje, itd.), ali jo določa le lastna volja posameznika, zvezde (kar zatrjujejo vedeževalci), razni bogovi, ki jih je bilo in jih je še včasih toliko kot različnih plemen, ali vragsigavedi kdo. Moja stara mama je imela za smrt izrek »kakor je komu namenjeno«. Verjetno ni bila edina, ki je tako razmišljala. Menim, da si je s tem lajšala bolečino ob smrti tistih, ki so ji bili blizu.

Sem mišljenja, da je vsaka življenjska pot splet raznih okoliščin, na katere imamo lahko vpliv, na najpomembnejše pa običajno ne ali pa le v manjši meri. Izhajam s stališča povprečno angažiranega državljana, katerega cilj je živeti v danih okoliščinah primerno življenje v Sloveniji. Branko Grims, Lojz Potočnik in Alenka Bratušek, poslanci iz Kranja, bistveno določajo našo življenjsko pot v Sloveniji. Zlasti Alenka Bratušek glede na svojo funkcijo. Jaz sem soodgovoren le za kranjsko politiko kot član mestnega sveta. Vendar sem le eden izmed 33 svetnikov, ki pove svoje mnenje. Z mnenji je pa itak isto kot z ritmi. Vsi jih imajo. So različna kot tudi riti, a kar se mnenj tiče, jih je treba spraviti na skupni imenovalec in za Kranj najti najboljše rešitve. Take, ki bodo živ­ljenjsko pot Kranjčanov naredile čimbolj gladko.

Isto velja tudi za vlado. Strankarski interesi (beri interesi pomembnih posameznikov ali predstavnikov lobijev v stranki) ne bi smeli vplivati na kvaliteto življenjske poti. Grabežljivost, neodgovornost odgovornih v bankah, neenakopravnost pred zakonom (pravo je dostikrat prepuščeno samovoljnosti birokracije) so ovire na življenjski poti povprečnega državljana. Mojo življenjsko pot, pa ne samo mojo, otežujejo tudi poskusi izenačevanja NOB z domobranstvom. Proslave domobrancev kot pripadnikov SS enot bi morali prepovedati, kot so to storili v Nemčiji. Pa tudi tam velja svoboda govora. To, kar počne Ivan Janez Janša skupaj s svojimi pripadniki, se v Nemčiji ne bi zgodilo. Njegova trditev, da v Dražgoše hodimo le plačanci, je žalitev tudi na osebni ravni, kar ne doprinaša k mirni poti med maternico in trugo – vsaj tistim ne, ki niso volivci njegove stranke. Pa bomo že, saj tudi Janez Janša ni večen.