Ni pomembna le cena gradnje, ampak tudi cena obratovanja

Trajnostna gradnja je priložnost za razvoj novega znanja in priložnosti in ne nazadnje tudi nov zagon gradbeništva. »Trajnost lahko dosežemo le ob enakovrednem upoštevanju ekoloških, ekonomskih in družbeno-socialnih vrednot,« pravi Robert Smodiš.

Brdo pri Kranju – Združenje za trajnostno gradnjo Slovenije skuša povezati vse subjekte, ki so povezani z načrtovanjem in gradnjo stavb in si prizadevajo za gradnjo trajnostnih stavb. »Ustvarjamo platformo, ki bo skrbela za promocijo trajnostne gradnje, hkrati pa ponujala možnost izmenjave znanja in izkušenj iz dobre prakse med člani,« pove predsednik združenja Robert Smodiš pred prvo konferenco trajnostne gradnje, ki bo 24. septembra na Brdu pri Kranju.

Dodatna funkcija konference je s tujimi predavatelji predstaviti njihovo znanje in izkušnje, saj želijo organizatorji spodbuditi neodločene k trajnostni gradnji, po drugi strani pa javnemu sektorju pokazati potencial trajnostne gradnje – z vidika gospodarskega razvoja in novih delovnih mest, predvsem pa za izpolnjevanje trajnostih meril, ki veljajo pri stavbah. Ta merila so tako ekološka kot ekonomska pa tudi družbeno-kulturološka (zdravo bivalno okolje, varnost stavb, prijetno delovno ali bivalno okolje, kvalitetna arhitektura). Sem sodi tudi tehnologija, kot peti steber trajnostne gradnje pa je vključena še procesna kakovost. »Nič nam ne pomaga najboljša in najlepša stavba, če je ne zgradimo, upravljamo in vzdržujemo, kot bi morali,« pove Smodiš.

Osvojili energetsko učinkovitost

Trajnostna gradnja bi morala vključevati vse prej naštete kriterije, v Sloveniji smo se v zadnjih letih osredotočili predvsem na energetsko učinkovitost in rabo obnovljivih virov energije za ogrevanje in to tudi osvojili. Pomemben pa je vseživljenjski vidik stavbe, razlaga predsednik: »Ni pomembno le, koliko energije porabi stavba med obratovanjem, ampak tudi koliko smo je porabili pri proizvodnji gradbenih elementov. Velikokrat za primer navedem pluto. Je naraven material, ki pa ga moramo pripeljati na tisoče kilometrov daleč, zato za Slovenijo ni primeren.«

Pomembno vprašanje torej je, koliko energije smo vložili v stavbo in koliko je bomo porabili, pomembna je tudi potencialna razgradnja stavb. Slovenci še vedno gradimo na podlagi stroškov gradnje, stroški uporabe ostajajo na drugem mestu, čeprav so v združenju izračunali, da stroški uporabe v celotni življenjski dobi znašajo do osemdeset odstotkov celotne investicije! Trajnostno načrtovanje zato išče ravnovesje med vloženimi začetnimi in kasnejšimi obratovalnimi stroški.

»Več kot devetdeset odstotkov časa preživimo v zaprtih prostorih, zato je zelo pomembno zdravo bivalno oziroma delovno okolje. Zrak v prostorih je velikokrat manj kvaliteten zaradi najrazličnejših razlogov (barve, lepila, …), zaradi zrakotesnih oken je kvaliteta zraka še toliko bolj pomembna,« odgovori Smodiš. Pa vendar so tudi v Sloveniji dobri primeri trajnostne gradnje.

Pot je prava, pove predsednik in nadaljuje, da pa še vedno manjka celovit pristop: »Naročnik potrebuje določeno predznanje, kaj šele projektant in izvajalec, ki bosta poskrbela za končni proizvod. Ne gre le za uporabo lesa in debele izolacije in uporabo obnovljivih virov energije, poskrbeti moramo tudi za kvalitetno izvedbo, nadzor zrakotesnosti, pozorni moramo biti na izbor lepil, opremo in podobno.« Cilj trajnostne gradnje je zagotovitev določenih karakteristik bivanja, material ni pomemben, saj gre lahko za les, opeko ali kovino. To pa tudi pomeni, da je tudi trajnostna gradnja lahko kreativna.

Spremeniti javne razpise

»Upam si trditi, da občine in država o trajnostni gradnji ne vedo veliko. Opazimo jo v raznih strategijah, javnega razpisa s celovitim upoštevanjem trajnostih meril pa še nisem opazil,« pravi predsednik združenja Robert Smodiš. Uredba o zelenih javnih naročilih je korak v pravo smer, vendar praksa škripa. Vzrok je (tudi) nepoučenost naročnika, saj premalo poznajo uredbo, enako tudi gospodarstvo. Spodbude Eko sklada in razpis za energetsko obnovo stavb v občinski lasti sta prava koraka, vendar gre zgolj za energetsko učinkovitost, ne pa trajnostno gradnjo, ki jo pozna razvita Evropa.

Gospodarski in trajnostni vidik obnov obstoječih stavb je veliko večji kot pri novogradnjah, saj je velik delež obstoječih stavb grajen kvalitetno, sanirati je treba le škodljive elemente in energetsko učinkovitost. Novogradnje tako ali tako te standarde (v največji možni meri) že upoštevajo. »Slovenija v primerjavi z Avstrijo, Nemčijo in skandinavskimi deželami pri trajnostni gradnji zaostaja vsaj za 15 let ali več, vendar napredujemo, ponudniki montažnih hiš še toliko bolj, saj sicer na teh trgih ne bi bili konkurenčni,« o primerjavi s tujino pove predsednik.

Meni, da po letu 2020 trajnostna gradnja ne bo več nikakršna posebnost, ampak standard, saj se izredno hitro spreminja. Zaradi grenkih izkušenj iz bližnje preteklosti je trajnostna gradnja tudi priložnost za novo slovensko gradbeništvo, kjer pa mora že naročnik jasno definirati svoja pričakovanja in jih ob dokončanju stavbe tudi preveriti.

»Dokler bo v javnem sektorju edini kriterij javnega naročanja najnižja cena, bodo premiki težki, vendar se bo tudi tu moralo nekaj spremeniti. Zasebniki že vedo, da poceni kurilna ali prezračevalna naprava v nekaj letih porabi veliko energije, se hitreje kvari in ima krajšo življenjsko dobo kot morda za deset odstotkov dražja naprava. Katero bi kupili vi?« sprašuje Robert Smodiš. In koliko je trajnostna gradnja dražja? Ob izhodišču, da gre tako pri klasični kot pri trajnostni gradnji za kvalitetno gradnjo, je slednja dražja do največ sedem odstotkov. Mit o dragi trajnostni gradnji torej ne drži več. Stroški uporabe pa so pri trajnostni gradnji veliko nižji.