Brezdomec med brezdomci

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. september 2013 / 11:07

»Lep način ravnanja ni potuha brezdomcem,« pravi Lojze Smole, ki obiskuje brezdomce po različnih krajih Slovenije in o njih piše. Ker je tudi sam brezdomec, lažje najde stik z njimi in pot do njihove posebne duše, saj, kot pravi, čutijo, da je »njihov« ...

Brezdomec je postal po vrnitvi iz zapora. V zaporu je postal pesnik, na svobodi pa še novinar. Najprej je pisal za Kralje ulice, zdaj piše brezdomske potopise za spletno stran Dela. Hodi po Sloveniji in obiskuje brezdomce, njihove pripovedi pa zapisuje in objavlja. Bil je že v Murski Soboti, Kočevju, Slovenj Gradcu, prejšnji teden pa je Lojze Smole dva dni preživel na Jesenicah. Pripeljal se je z vlakom (se čez noč vrnil v Ljubljano, kjer mu je nekdo obljubil prenočišče, a je nato dogovor padel v vodo) in najprej obiskal zavetišče za brezdomce, ki ga je občina pred leti uredila v bivalnih zabojnikih v Logu Ivana Krivca. Kot pravi, se je pogovarjal z enim od dveh stanovalcev, ki bivata tam. »Ta, ki biva v kontejnerju, je poseben človek, neke vrste genij ... Z njim sem se pogovarjal kot z vsakim drugim človekom. Kar je dokaz, da je med brezdomci veliko 'normalnih' ljudi, ki so v brezdomstvu pristali zaradi živ­ljenjskih okoliščin. Brezdomec ni le pijanec, klošar, razgrajač, med njimi so tudi čisto običajni ljudje,« je povedal Smole, ki je tudi sam že več desetletij eden njih, »uličarjev« ... Na Jesenicah se je pogovarjal tudi z Radom Cvetanovićem, ki skrbi za red v zavetišču, s komandirjem policijske postaje, direktorjem občinske uprave, bil je na centru za socialno delo. »Vidim, da imajo na Jesenicah lep pogled na ravnanje z brezdomci, probleme skušajo reševati na človeški način in razumejo, da so to posebni ljudje, ki imajo posebne potrebe in je z njimi treba tudi ravnati na poseben način,« je povedal. A kot je dodal, je opazil pomanjkljivost, ki je po njegovem mnenju ta, da jeseniški brezdomci morajo plačati za bivanje v zabojniku in za hrano, tako da jim od dvestotih evrov socialne podpre ostane le še kakih petdeset evrov. »To pa je premalo, vem iz lastnih izkušenj. Tudi ko si na cesti, imaš potrebe, moraš v trgovino, mnogi rabijo denar za pijačo ...« Verjetno je to tudi glavni razlog, da v jeseniških bivalnih kontejnerjih ni več brezdomcev, ki jih je sicer po oceni okrog dvajset – točne številke ne ve nihče. Kot zgled ravnanja z brezdomci Smole omenja Slovenj Gradec, kjer za bivanje v zavetišču brezdomci morajo plačati simboličen en evro na dan, bivajo pa samostojno, ob pomoči hišnika sami skrbijo za red in so kot neke vrste družina. »Res pa je, da imaš dve skupini brezdomcev: eni so sposobni sprejeti nek red, drugi pač ne,« priznava Smole. A kot je prepričan, lep način ravnanja z brezdomci ni potuha. »Radi jih obsojamo, da so 'poden', a s pravim človeškim odnosom obstaja pot do vsakega človeka,« je prepričan.

Za konec podari zgoščenko Ulične žvrgoljivosti, ki so jih ustvarili ljubljanski »uličarji«, potem pa na železniški postaji počaka na vlak proti »domu«, Ljubljani. V zeleni obleki in s klobukom, novinar, pesnik, vrtnar in prostovoljec, brezdomec ...