Naši novi junaki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. september 2013 / 21:31

Kdo so in kaj nam pomenijo »žvižgači«? Edward Snowden, Bradley Manning in Julian Assange so za ZDA zločinci, ker so razkrili nečedne državne skrivnosti. Za demokratično javnost vsega sveta pa so junaki in bi jih morali zaščititi …

Zavarujmo žvižgače

Slovenski filozof Slavoj Žižek ima v slovitem britanskem časniku The Guardian svojo kolumno. V njej je zadnjič komentiral zdaj že splošno znano dejstvo, da ameriška vlada in njena agencija za nacionalno varnost (NSA) spremljata in nadzirata milijone svojih državljanov, ne le najbolj sumljivih, ampak tako rekoč vse. Zato so »žvižgači« (whistleblowers), ki to nečedno početje razkrivajo – Edward Snowden, Bradley Manning in Julian Assange – potrebni in vsega spoštovanja vredni ljudje. »Ko je bilo razkrito, da je NSA vohunila za državljani, je žvižganje postalo nujno potrebna umetnost. To so naša sredstva za ohranjanje 'javnega razuma' pri življenju,« piše Žižek. »Zdaj, ko ZDA nadaljujejo svoje tajne operacije in širijo obveščevalno mrežo, pri čemer vohunijo celo za lastnimi zavezniki, si lahko vsi predstavljamo protestnike, ki sprašujejo Obamo, kako lahko ubija ljudi z brezpilotnimi letali, kako lahko vohuni celo za zaveznicami. Obama pa na vse to zamrmra z zloveščim nasmeškom: 'Yes we can' (Da, lahko.) … Snowdna bi morali braniti, ne samo zato, ker so njegova dejanja osramotila in razburila ameriške tajne službe. Razkril je nekaj, česar ne delajo samo ZDA, ampak tudi vse velesile – od Kitajske in Rusije do Izraela in Nemčije. Njegova dejanja so nas tudi oborožila z dejansko utemeljeno podlago naših sumov, da nas nenehno spremljajo in nadzirajo.« Da se to godi, smo nekako ves čas že vedeli. A eno je, če se med ljudmi govori, da vas vaš partner vara, čisto nekaj drugega pa, če se javno objavijo podrobnosti ali celo slike tega početja. »Soočeni smo z brezsramnim cinizmom predstavnikov globalnega reda, ki trdijo, kako se borijo za svobodo in človekove pravice. Ko je Wikileaks razkril, kaj nam delajo, se je naš sram še povečal. V današ­njem svetu, v katerem Big Brother nadzira živ­ljenja vsakogar, so potrebni žvižgači, kot so Snowden, Manning in Assange …« Žižek naposled zatrdi, da je nujno potrebna neka nova mednarodna mreža, s katero bi organizirali zaščito takih žvižgačev in omogočili širjenje njihovega sporočila. »Žvižgači so naši junaki, ker dokazujejo: če lahko takšne stvari počnejo tisti na oblasti, jih lahko tudi mi.« (Vir: MMC RTV SLO)

Javno umoril svojo ljubico

Marsikateri mogočnež tega sveta bi se rad znebil katere od svojih nekdanjih ljubic. Malo pa je takih, ki to lahko naredijo tako, da jo dajo – javno ubiti. Tak je severnokorejski diktator Kim Džong Un. Dne 17. avgusta so aretirali cel ducat pevcev, plesalcev in glasbenikov uglednih državnih orkes­trov – češ da so kršili zakon o pornografiji. Snemali naj bi pornografske prizore in jih nato prodajali doma in na Kitajsko. Že tri dni po aretaciji so jih ubili. In to kako! »Usmrtili so jih s streli, člani teh glasbenih skupin in njihovi svojci pa so jih morali gledati!« Med usmrčenimi je bila tudi pevka Hjon Song Vol, ta pa naj bi bila nekdanja ljubica sedanjega voditelja. Je to sploh kakšen razlog? Tošimicu Šigemura, profesor na univerzi v Tokiu in poznavalec severnokorejskih razmer, meni takole: »Če bi ti ljudje posneli samo pornografske videe, potem je nemogoče, da bi jih zaradi tega usmrtili. Lahko bi zgolj izginili v zaporih. Za tem se skriva politični razlog. Ker je bila članica te skupine nekoč tudi Unova žena, je mogoče, da so usmrtitve povezane z njo …« Aha. Kaj pa če je tudi Ri Sol Džu, prva tovarišica v državi, svoj čas snemala take sumljive prizore in se je hotel voditeljski par znebiti še živih prič?

Vstajenje Aleksandra Rankovića

V Srbiji oživljata lik in delo Aleksandra Rankovića Leka (1909-1983). Ko je 20. avgusta letos minilo 30 let od njegove smrti, je srbski premier Ivica Dačić položil venec na njegov grob na Novom grob­lju v Beogradu in ob tem izjavil: »Po odstavitvi Rankovića se je začela antisrbska politika, ki je najprej zavedla do Ustave iz leta 1974 in do »pot­punog rasturanja« Srbije, za kar so krivi tudi srbski komunisti, ki so vse to dopustili.« Obudimo spomin: Ranković, prvi mož Udbe in »avtor« Golega otoka, je do svojega padca na brionskem partijskem plenumu 1966 veljal za drugega človeka Jugoslavije. Njegova odstranitev je pomenila začasno zmago partijskih liberalcev nad partijskimi konservativci. Po odstavitvi je Ranković živel kot upokojenec v Beogradu in Dubrovniku. Tu ga je v noči z 19. na 20. avgust obšla nenadna slabost (srčni infarkt) in na hitro je umrl. Na njegovem pogrebu se je kljub medijskemu molku spontano zbrala množica več kot sto tisoč ljudi! Med Srbi še vedno velja za narodnega junaka.