Francosko ni znal nič

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 9. september 2013 / 13:28

Škofjeločan Andrej Florjančič je leta 1984 prišel v La Ciotat kot vodja skupine pobratenih mest Kranja in omenjenega La Ciotaja. Takrat je spoznal tudi svojo sedanjo soprogo Hugguete, medicinsko sestro, s katero od leta 1985 srečno živita v Ceyrestu, ki je dobrih pet kilometrov stran od La Ciotaja in osem od Cassisa.

Svetlana Draksler pravi, da velja rek, 'če si videl Pariz, moraš tudi Cassis', medtem ko je La Ciotat v bistvu jugovzhodno predmestje Marseilla. Cassis je resnično turistično mestece, La Ciotat pa je ravno tako obmorsko mesto, vendar danes dobro usklajuje turistično ponudbo z industrijo, zato je živahno praktično vse letne čase.

Ker letos mineva 55 let pobratenja med La Ciotajem in Kranjem, se je delegacija iz Kranja, ki so jo sestavljali občinski možje z županom Mohorjem Bogatajem na čelu; prijatelji in člani Društva prijateljev mesta La Ciotat z njihovim predsednikom Andrejem Košičem ter predsednikom Območne obrtno-podjetniške zbornice Kranj Ludvikom Kavčičem in Manco Bežek iz Zavoda za turizem Kranj, ponovno oglasila na nekajdnevni obisk v La Ciotat, kjer so sodelovanje utrdili, nadgradili in se dotaknili tudi tem za prihodnost. Delegacijo je sestavljala tudi nepogrešljiva Marija Vreček Sajovic, sicer profesorica francoščine in nemščine na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Že petnajst let je, kar sodeluje pri dejavnostih pobratenj obeh mest. Nedavno je sicer mesto spremljevalke otrok, ki se vsako leto odpravijo v La Ciotat, prepustila Mihu Šorliju, a to ne pomeni, da je na tem področju kaj manj aktivna. Francoščina je vedno bila in ostaja njena velika ljubezen. Glede na to, da je bila v Franciji velikokrat, se ob vprašanju, kako to, da se ni zaljubila tudi v kakega Francoza in ostala tam, nasmehne in pove, da je ljubezen sicer srečala – celo več njih, vendar nobena ni bila tako močna, da bi jo prepričala. Če pa bi živela v Franciji, pa bi se danes verjetno odločila za Provanso, na začetku pa jo je privlačil Pariz.

Andreja pa je ravno ljubezen pripeljala nazaj v Francijo. Iz Škofja Loke se je preselil v Ceyreste, brez da bi kaj veliko razmišljal. Znal je nekaj malega angleščine, francosko nič: »Učenje jezika je bilo dokaj enostavno, saj sem se ga moral naučiti.« Nikoli ni razmišljal o tem, da bi se vrnil v Slovenijo. Obišče jo še sem in tja, ampak spomin nanjo počasi bledi. Groharjevo naselje v Škofji Loki se mu zdi še vedno isto; stare prijatelje ob svojem obisku včasih sreča, včasih ne; opaža pa, da se njegov način življenja precej razlikuje od njihovega. »Takrat sem delal v Iskri, na Laborah, tu sem vodja vzdrževalne službe v podjetju, kjer izdelujejo telefonske kartice. Hugguete pa je medicinska sestra.« Ne more pa primerjati Slovenije s Francijo, ker ni na tekočem, kako je pri nas. »Moja plača ni fiksna. Odvisno, kaj vse se v mesecu zgodi. Imam recimo osnovno plačo in kup dodatkov nanjo, tako da lahko zaniha od 1.500 do 3.500 evrov. Potem so še razni dejavniki, kot je trinajsta plača, pa če ima podjetje dobiček, se ta deli … Kar se tiče pokojnine in zdravstvenega zavarovanja, pa je v moji stroki tako, da mi osemdeset odstotkov plačuje firma, dvajset prispevam sam. Pri nas se precej gleda naprej, se računa na prihodnost. Je pa res, da obdavčeni smo pa tudi strašno.«

Z Andrejem in Hugguete ter ostalimi francoskimi prijatelji pobratenja smo preživeli kar nekaj zanimivih dni v Maison de Jumelage, kjer smo bivali, spoznavali pa smo tudi kulinarične dobrote kraja, vina, se do Cassisa odpeljali po izredno slikoviti cesti, kjer razglednih točk mrgoli, La Ciotat pa lahko vidimo pod seboj kot na dlani.

Prisluhnili smo predsednici francoskega Komiteja za pobratenje Marie-Pierre Leonardelli, ko nam je na pikniku v slovenščini brala Prešernovo poezijo, okušali smo pravi ratatuille, se predajali tudi okusom španske paelle, navdušila pa je tudi mlada Senegalka Gisele, na katero smo naleteli za strežnim pultom. Namreč 34-letna Gisele Mendy živi s svojimi starši v La Ciotaju in je leta 2008 v Pekingu na olimpijskih igrah zastopala še Senegal v judu, v kategoriji do 70 kilogramov, v prihodnosti pa bo verjetno postala del francoske ekipe.

(se nadaljuje)