Univerzitetni klinični center – varčevanje za ceno trpljenja in življenja?

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 6. september 2013 / 13:14

V četrtek, dne 13. junija 2013, sem se zglasil pri osebni zdravnici v ambulanti na Golniku zaradi hudih bolečin v spodnjem delu trebuha. Zdravnik, ki jo je nadomeščal, je posumil na prostatitis in me napotil na ljubljansko polikliniko k urologu, ki me je pregledal in pričel zdraviti za prostatitisom. Predpisal mi je antibiotik in mi bolečine omilil z injekcijo. Opravil sem urinske, ne pa tudi krvnih preiskav. Naročil me je na kontrolni pregled čez teden dni, v četrtek, 20. junija. Ker se stanje po jemanju predpisanega antibiotika v tednu dni ni izboljšalo, nasprotno, bolečine so bile iz dneva v dan hujše, čeprav sem jemal tudi po pet protibolečinskih tablet dnevno, mi je drugi urolog predpisal drug antibiotik in še neke tablete, me poslal tudi na odvzem krvi za preiskavo in me naročil na kontrolo čez štiri dni, za kar sem potreboval novo napotnico. V ponedeljek, 24. junija, me v urološki ambulanti pregleda še tretji urolog in odredi ponovni ultrazvok, odvzem krvi za preiskavo in rentgensko slikanje trebuha. Laboratorijski izvid krvi pokaže povečano SR 40 mm/h (normalno 4-10), CRP 198 mg/l (normalno 0-5) in število levkocitov 22,2 g/l (normalno od 4-10), kar kaže na hudo vnetje v telesu. Zato me urolog dr. Smrkolj osebno odpelje v urgentni blok UKC. Za vse se mu iskreno zahvaljujem. Pregleda me abdominalna kirurginja in me napoti, zaradi praznika, čez dva dni, 26. junija, na abdominalno kirurgijo po navodila za praznjenje črevesja. Tam me pod nujno naročijo za naslednji dan, 27. junija, na kolonoskopijo v UKC.

V četrtek, 27. junija, me ob 9. uri sin pripelje v UKC na kolonoskopijo. Naročen sem bil ob 9.30. Ob 11.35 sem končno na vrsti. Sprejme me gospod as. mag. Robert Juvan, dr. med. Prosim za injekcijo. Odgovor oster, aroganten: V Kliničnem centru ne dajemo injekcij! Pojasnim mu, da so mi v Kliniki Golnik pred tremi in šestimi leti že opravljali kolonoskopijo in mi morali dati injekcijo, ker imam na enem mestu tako zavito črevesje, da težko prodrejo naprej, kar povzroča hude bolečine. Naročili so mi, naj v bodoče vedno pred posegom zahtevam injekcijo. Gospod Juvan pa nato, ponovno zelo arogantno, od mene zahteva izvide izpred treh in šestih let. Povem mu, da sem napoten urgentno in da izvidov tudi ne bi mogel prinesti, saj ima moja osebna zdravnica ambulanto le dvakrat tedensko, v ponedeljek popoldan in četrtek dopoldan. Potem injekcije ne morete dobiti. Kolonoskopijo bom opravil, dokler bo šlo, potem bom pa prenehal. In jo je opravil in prenehal. Namesto da bi mi bolečino zmanjšal, jo je zavestno še povečal. Prodrl je seveda le ok. 25 cm in strokovno ugotovil, da popolna kolonoskopija danes ni izvedljiva, da pa gre najverjetneje za divertikulitis (vnetje žepkov) in svetoval, da v antibiotično terapijo uvedejo še Efloran tablete. Na moje vprašanje, kam naj grem sedaj, mi odgovori, da k svojemu zdravniku. Povem mu, da je to šele v ponedeljek. Odgovori mi, če bo še bolelo, pa k dežurnemu. (V izvid je napisal, da če se težave ne bodo umirile, naj me pošljejo na ponoven pregled k abdominalnemu kirurgu). Medtem ko ležim na mizi popolnoma izčrpan od nepredstavljivih bolečin zaradi (ne)posega v črevesje, gospod Juvan mirno razlaga medicinski ses­tri, kje se dobijo boljši sendviči po 1,40 evra. Gospod Juvan me je v celotnem najinem razgovoru mogoče dvakrat pogledal v oči, name je gledal zviška, govoril kratko, avtoritativno, arogantno, mimo mene. Ob izhodu me je pri vratih počakala strokovna oseba iz UKC, ki je slišala del najinega dialoga in rekla: »Gospod, saj nismo vsi v zdravstvu taki«.

Sin pogleda na uro, ki kaže 12.05. Pokliče mojo zdravnico, ki ima ambulanto na Golniku odprto do 13. ure, in prosi, da počaka, da me pripelje, kar zdravnica z razumevanjem sprejme in naju počaka. Ker gospod Robert Juvan ni utegnil odstraniti vsega vpihanega zraka v črevesje, sva morala pot trikrat prekiniti, da sem na bencinskih črpalkah izpraznil črevesje. Osebna zdravica mi da injekcijo in me takoj napoti v Kliniko Golnik.

Na Golniku so me oskrbeli, nato so me z rešilnim vozilom prepeljali v Bolnišnico Jesenice. Za strokovnost in prijaznost medicinskega osebja v sprejemni ambulanti Klinike Golnik se vsem iskreno zahvaljujem.

V Bolnišnici Jesenice me je sprejela dr. Vase Stojanoska, ki je v postopku nadaljnjih preiskav pokazala vso srčnost in toplino, za kar se ji zahvaljujem. Odredila je CT trebuha. Slika je pokazala velik absces, ki je že segal v malo medenico. Tako je bil končno viden vzrok mojih neizmernih bolečin. Zvečer, kmalu po koncu vseh pregledov, pride k meni dr. Matej Dolenc in pove, da je stanje resno in da rabi za temeljito proučitev izvidov še nekaj časa, da pa bo verjetno potrebna operacija. Naslednje jutro, 28. junija 2013, mi ob 7. uri sporoči, da je takojšnja operacija nujna, da mi, če se ne odločim zanjo, preostane le še nekaj ur življenja. Privolil sem, dr. Dolenc mi je vlival vse zaupanje in upanje. Od 8. do 12. ure je trajala operacija. Iz trebuha so pobrali skoraj liter gnojne tekočine. Preživel sem zahvaljujoč strokovnosti in človeškemu pristopu dr. Mateja Dolenca, dr. Sonje Kramer, dr. Jasne Rapnik in ostalih strokovnih zdravstvenih delavcev Bolnišnice Jesenice. Hvala vam! Posebej se zahvaljujem medicinskim sestram in zdrav­stvenim tehnikom na oddelku za abdominalno kirurgijo Bolnišnice Jesenice. Take ljubeznivosti, toliko človečnosti, topline, kot so mi jo v dnevih okrevanja nudili oni, se ne da opisati.

Imel sem srečo, da sem preživel. Če bi po neuspešni kolonoskopiji odšel domov, če mi osebna zdravnica ne bi zagotovila, da me bo počakala, tega pisma ne bi brali. Nikoli ne bomo vedeli, koliko ljudi ni imelo te sreče. Sepsa pač ne čaka od četrtka do ponedeljka. Zato prosim strokovno vodstvo KC za pojasnila:

Zakaj so v urološki ambulanti potrebovali 14 dni, da so ugotovili, da očitno ne gre (le) za težave s prostato. Sploh, ker je ultrazvok ob prvi preiskavi 13. junija pokazal, da je prostata povsem normalno velika. Zakaj mi takoj niso odvzeli krvi za preiskavo? Kakšni so bili rezultati preiskave čez 11 dni, sem opisal. Zakaj niso opravili CT slikanja? So stroški res tako veliki, da takega pregleda ne omogočijo navadnemu upokojencu, ki je 40 let plačeval v zdravstveno blagajno? Bi enako ravnali v primeru, če bi bil na mojem mestu tajkun ali politik?

Zakaj pri kolonoskopiji nisem mogel dobiti injekcije (v Kliničnem centru ne dajemo injekcij!), je tudi to prevelik strošek? Ali sta bila ravnanje in odnos gospoda Juvana strokovna, zdravniško-etična in moralna? Po njegovem posegu sem iz UKC odšel ponižan, kot bolnik, ki mu je bilo odvzeto človeško dostojanstvo, bila mi je odvzeta pravica živeti življenje brez bolečine.

Gospod, saj nismo vsi v zdrav­stvu taki, so besede, ki mi dajejo upanje, da mi boste odgovorili.

Edi Rakovec, Hočevje 54, 1301 Krka