Tkanje pogledov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. september 2013 / 12:32

»Film je zgodba, stkana iz pogledov. Na platnu se oči in obrazi igralcev križajo in kličejo po pogledih gledalcev tam spodaj v temni spovednici, ki je v vsakem pravem spočetku vedno kinotečna dvorana. V stoletju kina je oko kamere spregalo vse možne modalnosti človekovega (v)pogleda: videti, opazovati, odkrivati, gledati od daleč, gledati na skrivaj, zajemati malenkosti. Homo videns je postal emblem projekcije samega sebe prek nečesa vizualno močnejšega zunaj sebe, pričel je vaditi svoj lastni notranji pogled, da bi bil zmožen sprejemati prek teh filmskih in zunaj sebe stkanih slik skrivnosti prostorov in časov, skrivnosti duha. S temi pogledi se hranita domišljija in razum. Nekdo ti pokloni mimetično kredibilno podobo sveta, neke vrste fantazmo, in tvoje je, da med sanjami in zavedanjem, med realnostjo in fikcijo izluščiš zgodbo, filmsko zaupanje. In nikoli več ne boš isti.«

Res, ko te film in kino zasvojita, nisi več isti. Drugačen si in boljši. Mene so filmi zasvojili že, ko sem hodil še v žirovski kino in potem v ljubljanske. V predzadnjem desetletju »stoletja kina« pa sem prišel v Pariz in tam srečal avtorja knjige Tkanje pogledov, iz katere je gornji odlomek. Jože Dolmark je njegovo ime, cineast je in cinefil. Rodil se je v Škofji Loki (1953), kjer je takrat delal njegov oče, po rodu Bric – sin se mu ganljivo pokloni v sklepu knjige. Jožetovo domače mesto je Nova Gorica, v osemdesetih pa je bil njegov drugi dom Pariz. In tu si je ta zasvojenec od filma vzel čas in tudi mene uvedel v izpopolnjevalni filmski tečaj (začetniškega in nadaljevalnega sem pred tem opravil že sam). Skupaj sva si ogledala nekatere filmske mojstrovine, ki jih pri nas sploh niso prikazovali ali pa le redko. Morda v »naši temni spovednici« – Kinoteki na Miklošičevi 28; prav ta je Dolmarku v zbirki Kinotečni zvezki izdala ta izbor njegovih filmskih besedil. Z njim sem videl take kultne filme, kot sta Barry Lindon in Sijanje/The Shining (oba je režiral Stanley Kubrick), Risarjeva pogodba (The Draughtman's Contract, Peter Greenaway) pa opuse režiserjev, ki sem jih dotlej poznal le po imenu (Wima Wendersa, denimo), med njimi tudi nekaj žlahtnih Francozov: Claude Chabrol, Jean Eustache, Maurice Pialat, Eric Rohmer … Po tkanju pogledov sva se seveda obvezno usedla v eno od bližnjih kavarn in tkala še z besedami. Na tista leta in doživetja se spominjam zdaj, ko prebiram Jožetovo knjigo. Priporočam jo vsem cinefilom.