Kadrovanje

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. september 2013 / 12:49

Te dni so osrednji slovenski časopisi in RTV polni vsebin o t. i. političnem kadrovanju.

Včasih je bil močan, če ne celo najmočnejši pogoj, katerega pravega človeka na pravo mesto, ta, da je bil nekdo član zveze komunistov. Pa tudi tu se je ta kriterij vse manj upošteval in so postajali vse bolj odločilni kriteriji sposobnost in doseženi rezultati. Kdor je na televiziji gledal pričevanja Nika Kavčiča, potem ve, kaj vse so v korist slovenskega naroda storili gospodarstveniki, na katere se danes marsikdaj pljuva iz čisto političnih razlogov. Marsikje je prihajalo tudi do kritičnih situacij, vendar so se zadeve reševale hitro, tudi neljubo, kar je bilo še zmeraj boljše kot danes, ko se sploh ne rešujejo ali pa dolgotrajno, običajno takrat, ko je že vse pokradeno. V tistih časih se ni kradlo, tu mislim na skupno premoženje, saj so bili vodilni odgovorni tako kolektivom pa tudi »partiji«.

Strankarski sistem je brez dvoma prinesel demokracijo, s tem pa tudi toliko kadrovanja, kot je v trenutni koaliciji strank. Če z veliko sreče in zaradi nespretnosti »levice« pride na oblast SDS s svojimi sateliti, se prične veliko kadrovanje. Vse, kar je možno, se zamenja, edini kriterij pa je zaprisežena zvestoba vodji. Ko SDS odide z oblasti, precejšnje število zaprisežencev ostane v raznih službah, tako v javnih kot gospodarskih z nalogo, da služijo vodji in njegovi oblastiželjnosti. Da vse pomembne informacije tako vodja izve, še preden za to ve tisti, ki so mu namenjene. Tako si zagotavlja politično prednost, njegovi zapriseženci pa običajno zelo dobro plačane službe.

Takih zaprisežencev na »levici« ni toliko, sploh pa ne tako zagrizenih. Kljub temu pa se dostikrat podrejajo raznim navodilom odločujočih v t. i. levih strankah. Jasno pa je, da je največji strankarski naval tam, kjer se obrača največ denarja.

Ne maram vzbujati vtisa, da je ves kader, ki je posledica politike, slab. Vsak ne glede na strankarsko barvo bi moral pred zasedbo položaja nekaj pokazati, pri tem pa ne mislim na strankarsko izkaznico. Vsakdo mora biti odgovoren – ne svoji stranki, pač pa svoji službi. Delavci v gospodarskem sektorju tega problema nimajo. Javni uslužbenci pa bi se morali, kar se tiče zvestobe službi, zgledovati, pa ne ravno dobesedno, po avstro-ogrski ureditvi. Tam je cesar Franc Jožef vladal petdeset let neprekinjeno in se oblast ni menjala kot pri nas sedaj. Zato so bili takratni javni uslužbenci zvesti službi in s tem takratnemu cesarstvu. Tudi danes imamo cesarstvo, imenovano država Slovenija, vendar niso zvesti le temu, pač pa svojim strankam, katere vsakokratno predstavljajo ministri.

S svojim kadrovskim ravnanjem take značaje zgoraj navedenim kujejo stranke same. Tako je na primer postal bivši kranjski podžupan Igor Velov v. d. direktorja Agencije za varnost prometa. Očitno je pri Alenki Bratušek prevladalo mišljenje, da je tisti, ki povzroči prometno nesrečo in jo nato popiha, tisti, ki sedi poleg nje v mestnem svetu in sta bila skupaj v stranki Zares, najboljši za imenovanje na to mesto. Je pa res, da ima možakar prakso s področja varnosti prometa, saj je na lastni koži občutil, kaj pomeni nevarnost v prometu. O Gašparju Gašparju Mišiču pa ni vredno pisati.