Druga svetovna vojna (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. avgust 2013 / 16:58

»Domači otroci so v Borovnici govorili tako čudno spakedraščino, ki je nisem razumel, oni pa mene ne. Še več: celo norčevali so se iz mojega dialekta! Potem pa sem zagledal pred seboj drevo, na katerem so visele velike, rumene, debele hruške …«Marijan je splezal na drevo, da bi eno utrgal. Čudno pa se mu je zdelo, zakaj ga tisti tam spodaj spodbujajo. Šele potem, ko je pred seboj zagledal roj čebel, je nagonsko spoznal, da so ga nalašč speljali v past.

»Čebele so se mi ugnezdile na hrbtu, me pikale, v glavi mi je brenčalo, kot bi se naselile tudi v njej. Končno nekdo steče po enega od odraslih, zadnji trenutek menda, saj sem bil že v nezavesti, komaj sem dihal, ugnezden med dvema vejama. Potegnejo me na tla, slečejo in potem me celega namažejo z medom. Z mamo sva morala ostati čez noč, ker nisem bil sposoben, da bi vstal iz postelje. Bil sem ves zabuhel, srbelo me je, oči pa nisem mogel odpreti. Nekdo je s spoštovanjem v glasu dejal, da me v življenju verjetno čaka še veliko gorja, ker sem dokazal, da zmorem marsikaj potrpeti. Četudi sem bil še otrok, me je zmrazilo. Nič mi ni bilo do tega, da bi moral kar tja v tri dni trpeti zgolj zato, ker sem močan in veliko prenesem,« se spominja Marijan.

»Drugi primer, ko je bila usoda ponovno radodarna do mene, se je pripetil na dan Janeza Krstnika. Z očetom sva ravno nakosila travo za živino, siten, kot sem bil, sem hotel na vozu sedeti spredaj, ob njemu. In ne zadaj, tako kot po navadi. Ko se je voz premaknil, sem padel pod kolesa, zatič pa mi je prerezal lobanjo po dolžini desetih centimetrov. Oče je zaklel, poklical na pomoč vse svetnike, me pobral in vzel v naročje, kri je tekla, da bolj ni mogla. Kričal je na pomoč, pritekel je sosedov hlapec in me odnesel v hišo. Na srečo se je soseda malo bolj spoznala na zdravilstvo, razkužila mi je rano, potem pa je vzela v roke navadno iglo in sukanec ter jo zašila. Ne spominjam se, da bi me bolelo, bil sem le zmeden zaradi vsega strahu, ki sem ga videl na obrazih okoli sebe, pa tudi zaradi groze, ki sem jo občutil sam. Brazgotina je ostala za vse večne čase, imam jo še danes in na tistem mestu mi nikoli več niso pognali lasje.«

Ko ga je po nekaj tednih učiteljica ponovno zagledala v razredu, je stopila do njega in mu podarila žogo. »Raje se igraj z njo, kot s svojo glavo,« mu je rekla. Imela ga je rada, saj je bil njen najljubši učenec, in ni ji bilo prav, da so ga doma tako poredko spustili k pouku.

Darilo je Marijana zelo presenetilo, sošolci so mu bili nevoščljivi, potuhtali so vse sorte neumnosti, med drugim so ga pričeli zmerjati, da se je pod voz ulegel nalašč, da bi se smilil učiteljici.

Hrepenel je po nadaljevanju šolanja, da bi šel v Ljub­ljano in se vpisal na obrtno šolo. Pred očetom je padel na kolena in ga prosil, naj mu pusti, a ta je zamahnil z roko – zanj je bilo pogovora konec.

»Po svoje sem ga razumel. Njegova obrt mu je pred vojno prinašala dobiček, če se ji je hotel posvečati, je moral doma nekdo namesto njega poprijeti za delo. Z bratom si – zaradi manjkajočih prstov na roki – ni mogel veliko pomagati. Včasih se je oglasil kdo od starejših bratov in sester, a so prišli domov le zato, da bi očeta spomnili, da se stara in naj razmišlja tudi o oporoki. Potem je prišla vojna, leto 1942 nam je zmedlo vse načrte. Oče ni več hodil okoli po kupčijah, saj ni bilo varno. Ostajal je doma in stresal sitnobo na vsakega, ki mu je prišel pod noge. Pokazala se je priložnost, da sem lahko šel na Jesenice, v tovarno. Zaslužek je bil zelo boren, a še tisto, kar mi je ostalo, sem izročal očetu. Doma ni bilo nobenega dohodka, še tisto, kar smo pridelali, smo morali oddajati partizanom ali nemški obvezni oddaji. Za politiko se nisem prav nič brigal, četudi me je jezilo, ker so bili partizani tako neusmiljeni. Zmeraj so nam pobrali vse, kar so našli. Nič jih ni brigalo, od česa bomo pa mi živeli. Hrepenel sem po miru, a ga ni hotelo biti. Oče je vedno bolj preklinjal in to vse po vrsti, ki so rokovali z orožjem. Žal so imele stene ušesa in nekoč je nekaj nerganja ujela žena enega od terencev. Izdala ga je, potem so prišli partizani, ga odvlekli do čebelnjaka ter mu grozili, da ga bodo ubili, če še kdaj kakšno tako zine.«

Dosti pozneje, ko je bilo vojne že konec, nam je pripovedoval o tistih težkih trenutkih. Terenec, s katerim sta skupaj gor rasla, je stal ob strani in se mu privoščljivo smejal. Nikoli ga ni maral, ker je bil ena potuhnjena, kontrabantarska rit, takrat pa ga je zasovražil v dno srca. Partizani so ga izpustili, a so se mu po svoje tudi maščevali. Povsod po vasi in tudi dlje so razbobnali, da se je moj oče podelal v hlače, medtem ko so suvali s puškami. To vam povem zato, da boste laže razumeli, zakaj mi ni nič branil, ko sem spomladi 1943 dobil poziv za v nemško vojsko. Kar pojdi, mi je rekel, saj vem, da so Nemci barabe, a našim ne sežejo do kolen. Po drugi strani smo se bali, da se bodo maščevali, nam požgali dom in pobili domače. Ob slovesu je jokala tudi mama. – Prvič sem jo videl takšno, bil sem v zadregi in nisem vedel, kaj bi dejal. Na Jesenice sem se peljal še s tremi drugimi fanti iz vasi. Vožnja je bila žalos­tna, v glavnem smo molčali in strah nam je stiskal srce.«

Niso šli daleč. Vsaj ne v prvih treh mesecih. Slovenske fante, ki so se pridružili nemški vojski, so nastanili v centru RAD blizu Salzburga. Kasarne so bile kot ledenica, pove Marijan, podobnega mraza pred tem ni še nikoli doživel. Vladala je stroga disciplina, oficir, ki je imel pod komando tudi njega, je bil neizprosen. A je vseeno trajalo nekaj dni, preden je fante, ki so bili vajeni spanja v senu, na kozolcu, naučil, kako se postilja postelja.

»Po treh mesecih bi lahko šel na dopust, domov, a nisem mogel, ker so nas strašili, da nas bodo ujeli partizani in pobili. Zato smo ostali v logorju, se malo dolgočasili, pisali domov pisma in čakali na prerazporeditev. Ta se je zgodila nekega ponedeljkovega jutra. Pospravili smo svoje reči, se usedli na vlak in se odpeljali proti Münchnu, kjer smo dobili tudi zeleno nemško uniformo.«

Logor, v katerem so jih nastanili, je bil – vsaj na videz – malo bolj prijazen. Tudi oficir, ki se je mladim, nadebudnim vojakom predstavil takoj ob prihodu, je imel človeški obraz. Nekoč se je ustavil ob Marijanu in mu dejal, da ga spominja na mlajšega brata.

»Po šestih tednih obuke so nam namignili, da je napočil čas, ko bo šlo zares. Stisnilo me je pri srcu, kajti nisem si predstavljal, da bo res treba iti na fronto. Govorilo se je marsikaj … Novice niso nikoli prinašale nič dobrega. Spet so nas naložili na vlak in odpeljali smo se proti Franciji. Tik pred odhodom sem dobil očetovo pismo, v katerem mi je sporočil, da se je naša družina povečala. Močno sem se začudil, kako je to mogoče, ker se mi je mama zdela stara kot zemlja za te reči. Zardel sem ob misli, da je otroka spočel oče, kajti nisem si ga mogel predstavljati pri takšnih dejanjih. Sestrice sem bil zelo vesel in misel nanjo me je grela, ko smo se peljali svoji kruti usodi naproti.«

(Se nadaljuje)