Kierkegaard in Apokalipsa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. avgust 2013 / 11:45

Pred dvestotimi leti se je rodil filozof Soeren Kierkegaard (1813–1855). Preberimo njemu na čast najprej nekaj značilnih odlomkov. Prvi: »In bližnji je absolutno resnični izraz za človeško enakost; če bi vsakdo v resnici ljubil bližnjega kakor sam sebe, potem bi brezpogojno dosegli popolno človeško enakost …« Drugi: »Zadnji, najbolj blaženi, najbolj neizpodbitni znak ljubezni ostaja torej ljubezen sama, kot jo poznamo in izkusimo v ljubezni do drugega. Edino enak lahko spozna enakega, edino tisti, ki živi v ljubezni, lahko spozna ljubezen, tako kot jo v njem spoznajo tudi drugi.« In še tretji, »primer za dialektiko v smeri krivde in nedolžnosti«: »Neki stari pohotnež, toda še vedno ironično navihan (neki diplomat), je povedel nekaj mladih deklet v galerijo grškega kiparstva. V družbi je bilo tudi nekaj mladeničev. Ena od deklet, najbolj nedolžna med njimi, je zardela, ne zato, ker bi jo kaj zmotilo, ampak zaradi starega. Pogled lopova je nekaj, kar rani njeno čednost. Toda ta rdečica ne uide njegovi pozornosti, v njegovem pogledu je prebrala obsodbo, enako je opazil tudi eden od mladeničev ob njej – je oškodovana, o tem ne more govori z nikomer in tako postane melanholična.«

Ob Kierkegaardovi dvestoletnici sta Apokalipsa in njen urednik, filozof Primož Repar priredila mednarodni simpozij, potekal je sredi junija v Ljubljani in Škocjanu. Na začetku se je filozofsko izkazal tudi veliki mag Cankarjevega doma. Mitja Rotovnik: »Kierkegaard je bil tisti upornik Heglu in Kantu, ki se je opredelil za prvenstvo posameznika v odnosu na drugost Boga. Eksistenca mu ni pomenila zgolj biti tu, pač pa je zagovarjal strastno življenje, izbor lastne eksistence in zavezanost določenemu načinu življenja.« Res je, za »prvenstvo posameznika« gre, a ne toliko v odnosu do drugosti Boga kot do drugosti velikih Sistemov, kakršni so Heglov v filozofiji, Katoliške cerkve v krščanstvu, Kapitalov v kapitalizmu, Stalinov v poskusu komunizma … Kierkegaard ni bil le filozof, bil je tudi velik kristjan, vernik, ki išče in se sprašuje. V duhu iskanja izhaja tudi »revija za preboj v živo kulturo«. Toda: »Apokalipsa v stari grščini ne pomeni katastrofe, nima grozljivega in mračnega prizvoka, niti ni nekaj zgolj skrivnega niti skrivnostnega. Nasprotno, 'apokalypsis' pomeni odkrivanje, razodevanje in odstiranje; vpogled v stvar dobimo, šele ko se znebimo utvar; samo če res pogledamo čez in nas strah ne stre, se nam vest odpre in svet odstre.«